Joe Orton

Pornoskop ali kaj je videl batler?

gostujoča predstava v abonmaju

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

Psihiater dr. Prentice namerava zaposliti tajnico in v ta namen pripravi avdicijo – ustreznost tajnice preveri še s »strokovnim« pregledom, med katerim ga preseneti žena. Slečeno tajnico in sebe skuša rešiti iz neprijetnega položaja, kar pa ni enostavno, saj k dodatnemu zapletu pripomore tudi žena – mlad hotelski strežnik jo namreč izsiljuje s serijo nespodobnih fotografij in zahteva zase službo tajnika, ki jo je dr. Prentice obljubil pravkar »preizkušeni« tajnici. V nastali kaos se vključi še psihiatrični nadzornik dr. Rance in svojega poklicnega kolega zaradi iztirjenega vedenja spozna za blaznega. Kaj je videl batler je do absurdnosti prignana komedija skrivalnic, preoblek, laži in prevar, ki briše meje med razumnostjo in norostjo ter med t. i. običajno spolno prakso in seksualnimi perverzijami.

Angleški dramatik Joe Orton (1933–1967), rojen kot John Kingsley Orton, je v kratki, a plodni karieri s svojimi škandaloznimi črnimi komedijami šokiral in zabaval občinstvo. Njegovo življenje in delo je zaznamoval Kenneth Halliwell, ki ga je spoznal na Kraljevi akademiji za dramsko umetnost leta 1951. Zaslovela sta po incidentih, predvsem po “umetniški predelavi” več kot sedemdesetih knjig iz javne knjižnice, zaradi česar sta šest mesecev preživela v zaporu. Joe Orton je začel s pisanjem iger leta 1960, med najuspešnejšimi so Zabavati gospoda Sloana (Entertaining Mr Sloane), Plen (Loot) in Kaj je videl batler (What the Butler Saw). Ljubosumen zaradi Ortonovega uspeha in razočaran zaradi njegove namere, da ga bo zapustil, je Halliwell svojega štiriintridesetletnega letnega ljubimca umoril s kladivom. Po krutem umoru iz ljubosumja je Halliwell storil samomor.

Če poskusite obnoviti zaplet Ortonove drame, se vam utegne zmešati že na četrtini. V čem je kleč? Mimikrija, travestija, lažnost, resničnost itn. izjav, ki vselej služijo prikrivanju nekega »izvirnega seksualnega greha« protagonistov, proizvajajo učinke, ki jih je tako rekoč nemogoče sistematizirati, saj tako rekoč vsaka izjava v drami drži v žepu neko figo, te pa rasejo in zorijo z vsakim naslednjim zapletom.
Rok Vevar, Večer

Drama SNG Maribor