Beseda umetniškega vodje
O večnem vračanju ali Ne stopiš dvakrat v isto reko
1969/1970 je bila prva poklicna sezona Primorskega dramskega gledališča; ta, ki je pred nami, je torej jubilejna. Lahko bi jo imenovali sezono refleksije – v pomenu odseva in v pomenu preudarka; pogleda tja in naprej: umirjenega pogleda. Jubilej se zdi za to primerna priložnost in prepričani smo, da je refleksija še bolj kot sicer pomembna v času tektonskih premikov v družbenem ustroju sveta, novih razpok v odnosu človeka do tega, kar je ustvaril, kar ustvarja in kar mu je ustvariti.
Glavnino sezone sestavljajo klasična besedila, ki so s svojim širokim prostorom odzvena za tak preudarek najprimernejša, in med njimi posebna skupina: taka dela, ki so v zgodnejših časih našega gledališča zaznamovala njegove pomembne dosežke; ki so torej že izpričala zmožnost posebnega sozvočja tudi z našim konkretnim okoljem ter s svetom našega odra.
Seveda nam ni do naivnega poskušanja, da bi ponavljali ali celo povečevali uspehe, ki so jih naši predhodniki nekoč dosegli s temi besedili. Gre nam za premislek o tem, kako se stvari vračajo, ponavljajo, a so venomer drugačne. Premislek ni niti najmanj akademski; neposredno zadeva naš vsakdan, je premislek o svetu in našem položaju v njem; o minulem, zdajšnjem, bodočem; o tem, kako naglo je sedanjost zgodovina, kako zlahka je zgodovina spet sedanjost. Kako nekdo ali nekaj postavlja na repertoar sveta-odra krize, razcvete, smeh in intrigo, izpolnjene in neizpolnjene ljubezni, zavožene eksistence, neugasna hrepenenja, menjavo vlog …
Nad vsem pa se kot usodnostni obok sloči vprašanje: kaj je resnica? Odgovor ne more biti veliko drugačen od Pirandellovega: resnica je ta, da je nikdar do konca ne spoznamo. To je človekova bolečina, a tudi izhodišče najplodnejšega iskanja. Zato se vprašanja zastavljajo vedno znova in vedno znova so odgovori povedni v svoji različnosti. Tako kot predstave na svetu-odru. To je izhodišče našega premisleka; spregovoriti hočemo pretehtano, razumljivo, zavezujoče.
Srečko Fišer
Umetniški vodja, v.d.
