Luigi Pirandello

Šest oseb išče avtorja

(Sei personaggi in cerca d'autore)

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

ŠEST OSEB IŠČE AVTORJA

To delo (prvič uprizorjeno leta 1921) znamenitega italijanskega dramatika, pisatelja in režiserja, Nobelovega nagrajenca (1934) Luigija Pirandella (1867-1936) je v soboto zvečer uprizorilo Primorsko dramsko gledališče iz Nove Gorice kot živo, eruptivno gledališče ustvarjalnega razmisleka, kot novo študijo režiserja Mileta Koruna o razmerju časa, gledališča in umetnika, o nikoli docela doumeti skrivnostni zvezi videza in resničnosti, o grozi resnice, ki more v umetnosti živeti zgolj in predvsem kot iluzija, da sama zase spet pomeni novo, pa enako kruto dosledno in končno (edino) resnico. Bila je to predstava znamenite svojevrstne Korunove avtorske pisave, vseskozi radikalno in neustavljivo zazrta v ontološka vprašanja gledališke umetnosti z zrelo izkušnjo raziskovanj in iskanj (tudi) lastne (umetniške) resnice. Gledališče, ki nič ne »prikazuje« ali »predstavlja«, ampak preprosto je, biva, kot oder sveta, kot umetnost, kot smisel.
Korun in Pirandello sta šla skozi prostor in čas z roko v roki v svojem prepričanju v gledališko resnico, pa se v nekaterih najpomembnejših trenutkih tudi docela razšla kot umetnik – avtor in umetnik – režiser, kot se v središčnem prizoru bivanjske resnice osebe (Očeta) razideta v največji mogoči razmik ta pretresljivo, iz biti govoreča Oseba (Sandi Krošl) in njen režiser (Charlotte – Janez Starina), ki ne more obstajati brez svoje iluzije. Življenje oseb, ki iščejo avtorja in življenje igralcev – statistov na tem odru gledališke umetnosti, je pirandellovsko gledališče, resda prežeto z virtuoznimi Korunovimi rešitvami, življenje umetnika – režiserja se izmakne Pirandellovi viziji (samega sebe?) v Korunovo vizijo strastne ustvarjalne nemoči, dvoma, sestavljanja in razstavljanja svoje funkcije ves čas v konfliktu charlottovske tragičnosti in komičnosti. Režiser ni več vodja, urejevalec, »bog« (ob nastopu fašizma bo postal kapo najneznatnejša figura gledališča – inspicient, režiser pa bo prisiljen z drugimi telovaditi ob zvokih giovinezze nekje v ozadju), ampak se ruši v tisto najelementarnejše prenikanje k svojemu bistvu človeškega in umetniškega. Klic »Mehrlicht« bo zato ob začetku predstave označil izkrivljeno ideološko luč za vse, da bi režiserju – umetniku, ki ob koncu uprizoritve želi, da bi mu električar prižgal malo luči, da bi našel pot, posvetil starodavni odrski lestenec. Šele ob tej »odrski luči« je mogoča pot sestopa režiserja z odra skozi dvorano – kam?
Korun je postavil predstavo v pirandellovski čas – v čas nastopa fašizma v Italiji, ki začenja popolno izkrivljanje in iznakaženje družbe (srhljiv je – dodan, avtorski – prizor mučenja enega mladih igralcev ob koncu prvega dela, torture, ki ne izkrivi samo duha in telesa, ampak tudi umetnost), da bi lahko še globlje prodrl v resnico eksistence, Osebe. Oseba je večna, živi svoje življenje, iztrga se avtorju, avtor je ne mara, odvrže jo, pozabi, oseba zdaj sama išče svojega avtorja, da bi jo oblikoval – tako Pirandello. Kako ni avtorja, kdo naj jo oblikuje? Čas, po Korunu – so osebe, ki jih oblikuje čas: taka je Pastorka (Mira Lampe-Vujičić) maščevalna zaradi okolja in razmer, v katere je potlačena, do kraja srhljiva v svojem detomorilstvu. Oseba, ki je že s svojo Lili Marlen na začetku prestopila na stran nepomembnega inspicienta. A to so v bistvu izkrivljene osebe. Bistvo človeka, Osebe, je drugje – v njegovi resnici, v njegovi vesti, v njegovi elementarnosti: je človek, ki je narava sama. Tu ni videza in ni oblike – je bistvo samo: zato (pirandellovske) maske na obrazih Oseb, zato črna tkanina, ki zakriva telo. Forma, oblika ni več pomembna, gre za vsebino in resnico vsebine. Zato je tudi kakršnokoli posnemanje (»interpretacija«) teh Oseb nemogoče. Zaigrani »prizor« groteskno propade, v svetla, sončna oblačila odeti meščansko samozadovoljni »igralci« pač zmorejo posneti samo vnanje, formo, videz. Resnice ne.
Dimenzija časa, ki jo dodaja Korun (Pirandello je izjavljal, da je »politični človek« – a spomniti se je treba, v katerem času), torej ni naključna in pomaga prečistiti in kristalizirati ta esej o umetnosti in človeku. To je namreč čas vseobsegajočega strahu pred masko in tančico resnice. V tem času je razumljiva in utemeljena tudi Madame Pace (izvrstna epizoda Brede Urbič), zvodnica, individualistka, ki naredi iz Pastorke to, kar postane kot pendant inspicientu.
Režiser Mile Korun je (sam kot scenograf) s sodelavci Alenko Bartl kot kostumografinjo (asistentka Nada Slatnar), koreografinjo Ksenijo Hribar ob glasbeni opremi Ivana Mignozzija pripravil predstavo izjemne atmosfere, v kateri je ansambel novogoriškega gledališča (že dlje časa v vzponu svoje ustvarjalnosti), zaživel v povsem novi podobi. To je predstava popolne igralske sproščenosti z jasno izdelanimi igralskimi nalogami. Kot režiser je z masko charlotta Janez Starina ustvaril nepozabno igralsko podobo, sprva uveljavljenega, blago ciničnega, ironičnega vodja skupine, potem vse bolj spoznavajočega bistvo svojega razmerja z umetnostjo, do osamljenega, tihega občutja resnice.
Med šestimi Osebami je bil Sandi Krošl (kot Oče) v bistvo zazrt izrekovalec resnice, vseskozi z občutenjem krivde v sebi, Mira Lampe-Vujičić (kot Pastorka) nevarna v svoji razbrzdani silovitosti, Jože Hrovat kot Sin mrk v svojem odtujenem sovraštvu, Dragica Kokot kot podoba vsesprejemajoče Matere z obupnimi kriki spoznanj. Ob teh osrednjih vlogah predstave so jasno začrtane in arabeskno natančno izvedene tudi vloge gledališkega osebja z individualnimi poudarki: izoblikovali so jih Teja Glažar, Stane Leban, Metka Franko, Dušanka Ristič, Matjaž Višnar, Ivo Barišič, Sergej Ferrari, Tone Šolar, Darko Komac in Zoran More.
Pirandellovo igro je izvrstno prevedel Srečko Fišer in v predstavi poskrbel tudi za jezik.
Vladimir Kocjančič, Delo, 9. 4. 1985.

Rekviziti Janko Česnik in Ljubo Bizjak; odrski mojster Miro Strosar; odrska ekipa Miro Koder, Jožko Markič in Adrijan Vidmar; razsvetljava Stanislav Jablanšček in Samo Oblokar; frizure Maura Delpin in Anka Kos; garderoba Marija Berdon in Marija Uršič; mizarska delavnica Boris Marc, Boris Fišer in Mario Bremec; šivalnica Ljudmila Planinšek.

• 20. Borštnikovo srečanje, Maribor, 1985
• 2. Srečanje gledališč Alpe Jadran, 1986