Tamsin Oglesby Stari ko zemlja, kakšnih petinštirideset

na sporedu

• 07. 03. 2012 ob 20.00 – SNG Nova Gorica, veliki oder – Za Abonma sreda, konto in Izven.
• 09. 03. 2012 ob 20.00 – SNG Nova Gorica, veliki oder – Za Abonma 1A, konto in Izven.
• 22. 03. 2012 ob 18.00 – SNG Nova Gorica, veliki oder – Za Abonma konto in Izven.

o delu

Vlada je ustanovila raziskovalno skupino, da bi ugotovila, kako naj se družba in država spoprimeta s problemom starajočega se prebivalstva in dosežeta tako zaželeno medgeneracijsko sožitje. In kot se rado zgodi, strastna želja po učinkovitosti strokovnjakom hudo maje iglo etičnega kompasa. Na drugi strani isti problem, vendar na zelo konkretni ravni, spoznava tudi čisto navadna družina: Lynina pozabljivost se čedalje jasneje kaže kot simptom neozdravljive bolezni, njena sestra Alice pade in si zlomi kolk, njun brat Robbie s svojim obsesivno mladostnim videzom in vedenjem že bolj poudarja kot skriva znake staranja. Težka preizkušnja za generaciji otrok in vnukov, a tudi zanje, ki jim je usojeno od blizu spoznati in na lastni koži izkusiti bizarne ideje vladnih ekspertov, utelešene v javnih ustanovah za socialno skrb.
Jedka komedija se brez slepomišenja sooča z našimi zadregami in strahovi ob staranju in starosti. Razgalja družbo, v kateri državni, trdosrčni pragmatizem po desni prehiteva človečnost, in svoja vprašanja zastavlja ostro in naravnost. Postavljena je v prihodnost, a nikar se ne slepimo: sodeč po demografskih projekcijah bo ugotovitev, ki jo v besedilu izreče vladni uslužbenec (»delež prebivalstva, starejšega od šestdeset let, je dosegel osupljivih osemintrideset odstotkov«) čez eno generacijo že resničnost.

Tamsin Oglesby je mlada, a že mednarodno uveljavljena angleška dramatičarka. Stari ko zemlja, kakšnih petinštirideset, je njena najnovejša igra, prvič izvedena lansko leto v londonskem National Theatre.






Predstava želi odpreti javni dialog o problemu staranja prebivalstva, o vključevanju ostarelih v družbo in o medgeneracijskem sodelovanju. V ta namen smo pripravili nekaj akcij:

fotogalerija

v medijih

Poveden je že naslov drame Stari ko zemlja, kakšnih petinštirideset. Avtorica Tamsin Oglesby jo je napisala ob srečanju s problemom staranja in neozdravljive bolezni v ožjem družinskem krogu in ga razširila na celotno družbo, ki postaja vse starejša. Staranje, demenca, Alzheimerjeva bolezen so središčna točka dogajanja v družini dveh starajočih se sester, ene, ki je žrtev pozabljivosti, druge, ki ji popuščajo telesne zmogljivosti, in brata, ki za vsako ceno hoče ohraniti korak z mladostjo. Ob njih pa mlade generacije, vpete med pomanjkanje časa in iskanje rešitve za ostarele starše. Vzporedno s tem skupina znanstvenikov išče zdravila za bolezni staranja in v svoji vnemi pozabi na temeljne etične vrednote. Predstavo bi še najbolj lahko označili kot črno komedijo, ki nas kar se da verno postavi v realnost medgeneracijskega odnosa v času, ki ga živimo in v katerem je prostora le za mladost. Odgovorov na ta pereča vprašanja predstava ne daje, zato pa z vso krutostjo, plemeniteno z izjemno pretanjenim humorjem, občinstvo sooča z dejstvi. Pod mojstrskim režijskim vodstvom Vinka Möderndorferja, ki je na oder postavil čisto, pregledno, jasno podobo, tudi ob sicer preprosti, a izjemno efektni scenografiji Jožeta Logarja, je zaigralo deset igralcev vseh generacij. Prav vsi so oblikovali vrhunsko dovršene like, med katerimi pa gre vendarle izpostaviti Miro Lampe Vujičić v vlogi Lyn, ki oboli za Alzheimerjevo boleznijo, in njeno sestro Alice, upodobila jo je Teja Glažar, pa Milana Vodopivca v vlogi njunega starejšega brata in Jožeta Hrovata v vlogi znanstvenika. Stari ko zemlja, kakšnih petinštirideset je v vseh pogled navdušila premierno občinstvo in se bo zagotovo zapisala med presežke SNG nova Gorica.
Ingrid Kašca Bucik, Radio Slovenija, 10. februarja 2012

Črna satira Stari ko zemlja, kakšnih petinštirideset (Reallv Old, Like Forty Five), ki so jo v prevodu Srečka Fišerja in režiji Vinka Möderndorferja predsinočnjim premierno uprizorili v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica, je boleče aktualna: prikazuje, kam lahko v nekaj kratkih korakih pripelje pokojninska reforma. /…/
Dogajanje, ki se mu gledalec smeje kvečjemu skozi stisnjene zobe, z gromozanskim cmokom v grlu, je postavljeno v bližnjo, niti ne preveč znanstvenofantastično prihodnost, ko čedalje bolj razraščajoča se Alzheimerjeva bolezen dobiva že epidemične razsežnosti. Starostniki so vse bolj nadležno breme, medtem ko skorajda nihče več ne spoštuje njihove modrosti, tlakovane z bogastvom izkušenj. Ena od rešitev, ki jih ponuja dramatičarka, je prav tesnejše sobivanje starosti in mladosti, ki naj oplajata druga drugo. V igri, ki komaj kaj karikirano zrcali naš čas, je na ogled postavljeno dogajanje v moderni bolnišnici, kjer država izvaja hudo sporne poskuse na dementnih upokojencih. Hudo prizadenejo tudi tri generacije nesrečne londonske rodbine: najstarejšo predstavljajo betežni sestri – cinično jedko Lyn upodobi Mira Lampe Vujičić, posmehljivo stoično Alice pa Teja Glažar – in njun brat Robbie. Milan Vbdopivec ga duhovito oblikuje kot tragikomičnega ostarelega plejboja, ki skuša večno mlad ostati s prozornimi zvijačami, denimo barvastimi lasuljami in usnjenimi hlačami. A telo se kljub temu razkraja, kar možaka navdaja s studom, ki ga vselej ne zmore krotiti.
Tegobe starejših se razraščajo v nesproščenost, napetost in bolečino srednje generacije, ki jo zastopa Lynina hči Cathy (Marjuta Slamič) , neporočena ženska brez potomstva, medtem ko v svet popkulture in računalniških igric potopljena ter resničnosti precej odtujena Millie in Dylan (gostujoča Maruša Kink in Andrej Zalesjak) odpirata okno v generacijo vnukov. Kakor vesta in znata, odraščata brez staršev, docela predanih svojim karieram. Instituciji predano hladnokrvno trojico, snujočo politično in ekonomsko stabilen sistem, ki ga ne vodita empatija ali želja po pomoči sočloveku, marveč pogoltni farmacevtski lobiji, igrajo Vesna Vončina ter Blaž Valič in Jože Hrovat. Slednji upodobi najzanimivejšega med njimi, sprva hladnokrvnega vladnega uradnika, ki zatem tudi sam zboli, pristane v bolnišnici, se ujame v lastno zanko in se v bržkone najpresunljivejšem prizoru igre mukoma trudi storiti, kar zdrav človek stori mimogrede: olupiti banano. Največ človeškosti v igri premore medicinska sestra Mimi, a ne živo bitje, marveč čisto prava robotka, nič več in ne manj kot počlovečeno zrcalo: bolnikom ne daje, marveč zgolj vrača njihova lastna čustva. Medea Novak je iz nje ustvarila najmočnejšo kreacijo tokratne uprizoritve. /…/
Andraž Gombač, Primorske novice, 11. februarja 2012

Na velikem odru novogoriškega SNG so v odrsko živem in generacijsko razčlenjenem prevodu Srečka Fišerja (tudi lektorja uprizoritve) ter v pregledni in domišljeni režiji Vinka Möderndorferja predstavili slovensko praizvedbo doslej najodmevnejše drame, aktualne črne komedije sodobne britanske dramatičarke Tamsin Oglesby (1965), Stari ko zemlja, kakšnih petinštirideset /…/. /…/ Za nadčasovno prizorišče aseptično belih in ponekod prosojno zaprtih kock kot univerzalne bolnišnice oziroma poslednjega zavetišča, nad katerim včasih utripajo hladne neonske cevi in katere stene domišljijsko in asociativno širijo videoprojekcije Borisa Dolenca (Invida), je poskrbel scenograf Jože Logar. Generacijsko, poklicno, statusno in značajsko pomenljive kostume je dodala Barbara Stupica. Skladatelj Mirko Vuksanović je dogajanje ponekod pospremil z urbanimi jazzovskimi motivi, drugod pa z domišljijsko razprtimi in celo halucinatornimi zvočnimi razpoloženji. Med protagonisti so nosilne tri različice značilnega spopadanja s starostjo oživili Mira Lampe Vujičić kot k vse hujši demenci in starostnim prividom nagnjena Lyn, Teja Glažar kot njena sprva zdrava, po farmakološki bolnišnični »obdelavi« pa vse bolj invalidna sestra Alice ter Milan Vodopivec kot njun medijsko zdresirani in naivno uporniški brat Robbie, maskirani »večni mladenič«, ki nazadnje z masko laži o samem sebi zapravi tudi lastno življenje. Vso nezadoščenost in poraženost negotove srednje generacije je v vlogi Lynine neporočene hčere Cathy oživila Marjuta Slamič. Z virtualnimi dražljivostmi zasvojeno generacijo vnukov je karikiral Andrej Zalesjak kot vnuk Dylan, z nosečnostjo prebujeno arhaično človeško potrebo po drugem in globljih družinskih vezeh pa je obudila Maruša Kink kot Millie (edino prvinsko upanje na človečnost vzbujajoče bitje na prizorišču). Karikaturo oblastniško samovšečnega in nastopaškega »odrešitelja« starcev Monroeja, ki se nazadnje zasluženo znajde v lastni farmakološko-medicinski pasti, je do roba nemočne blaznosti stopnjeval Jože Hrovat. Brezčutni karikaturi njegovih nekritičnih pomočnikov sta prispevala Vesna Vončina kot ambiciozna medicinska raziskovalka Amanda ter Blaž Valič kot blazirani ekonomist Mike. Robota bolniške sestre Mimi z mehaničnimi gibi in sintetiziranim glasom, pa tudi z nepričakovanimi in kdaj »živalsko« izraženimi čustvi, je upodobila Medea Novak.
Slavko Pezdir, Delo, 13. februar 2012

/…/ Poglavitna aktualna premisa predstave je vendarle prikaz modela medgeneracijsko solidarne družine. Ta kljub le posredni biološki nepovezanosti živi skupaj in kljub morebitnim plašnicam moralistov deluje kot skladna celica, ki predstavlja svobodo – predvsem pa, v nasprotju z Mimi, niti za hip ne učinkuje kot umetna tvorba. Vse je mogoče razrešiti, kaže predstava, med ljudmi, ki si v razporejanju zasebnosti ne dajejo opravka s tujim nelagodjem in fobijami. Navsezadnje je tudi sleherna družbena ali družinska psihodinamika preplet »deviacij«, nesprejemanje stvari, kot so, pa označi izgubo stika s stvarnostjo. Bolj kot za hendikep v ožjem pomenu gre za temelj človeškega bivanja. In igra ujame srž staranja: tegobe odtekanja življenjskega elana, notranji spopad z odhajanjem in nemoč ob vpetosti v sistem družbene urejenosti, ki posameznika instrumentalizira v nov sistem. /…/
Primož Jesenko, Dnevnik, 14. februarja 2012

Sij Severa

09.02.2012

Komentar al kaj?