Umor v vili Roung

na sporedu

7. 4. 2013 ob 18.00. SNG Nova Gorica, veliki oder. Za abonma Nedeljska gledališka srečanja in Izven.

Kakovostno vzpenjanje po Talijinih strminah in zvedavo spogledovanje z zmeraj novimi uprizoritvenimi rešitvami v iskanju izvirnih, še ne raziskanih poti sta Dramsko družino SKPD F. B. Sedej iz Števerjana privedli do letošnje izbire dela Achilleja Campanileja, ki bi si ga verjetno druge ljubiteljske gledališke skupine pri nas - v Sloveniji pa sploh - nikdar ne lotile. Njegov Umor v vili Roung je vse prej kot navadna kriminalka, ki smo jih že nekaj videli prav v izvedbi števerjanskih igralcev, kar je v ljubiteljskih gledaliških krogih redkost. Navadno se namreč težko odločijo za ta žanr, po katerem le redko segajo tudi slovenska poklicna gledališča. Da je Umor v vili Roung posebno odrsko delo, so se prepričali vsi, ki so si predstavo v solidni, tehtni režiji Franka Žerjala ogledali na premieri v Sedejevem domu v Števerjanu, ko je igra v sočnem prevodu Marinke Počkaj doživela slovensko krstno uprizoritev.



Predstava po izboru JSKD Nova Gorica s področnega Linhartovega srečanja



Gostovanje Dramske skupine SKPD F.B. Sedej, Števerjan



Achille Campanice UMOR V VILI ROUNG



Achille Campanile (1899, Rim-1977, Lariano), pisatelj, dramaturg, časnikar itd., je začetnik posebnega žanra, pri katerem se čisto vsakdanja situacija, odeta v paradoksalen in grotesken humor, sprevrže v absurd, a vseeno ohranja neko jasno sosledje. Pravzaprav je Campanile po mnenju marsikaterega literarnega kritika neki unicum s svojevrstnim izražanjem, pri katerem je vidna velika, pikolovsko natančna skrb za jezik, ki ga privede do učinkovitih besednih iger. Vse te značilnosti, s posebno pažnjo na razločno odrsko govorico in vse drobne uprizoritvene detajle, so presenetljivo dobro udejanjili števerjanski igralci ob režijsko izkušenem, ustvarjalno bolj umirjenem režiserju Franku Žerjalu, ki je imenitno vodil igralce po zapletenih dramaturških Campanilejevih labirintih, in ob Jasmin Kovic, ki je kot asistentka režije spet pokazala vso svojo mladostno vznesenost in neustavljivo željo po čim bolj nadrobni v vseh pogledih jasno izdelani odrski postavitvi, odražajoči duha tistega časa, v katerem je Campanile zasnoval svoja zanimiva dela. V jedru je ta “kriminalka”, obarvana v črni humor, pravzaprav preprosta: na domači zabavi v londonski vili se zgodi umor, pri katerem je seveda treba najti zločinca. Ta je lahko kdorkoli, tudi nekdo od gledalcev, kot zagonetno, z “zlobnim” nasmeškom, med publiko opozarja poosebljena Didaskalija ob uvodnih replikah, ko se prav na njeno spodbudo začne predstava. V njej pa “nič ni tako, kot izgleda”, in ko gledalec misli, da bosta s svojimi sicer absurdno paradoksalnimi metodami detektiv in njegov pomočnik vendarle prišla do resnice, se vse še bolj zavije v mreže absurdnih zank in ob koncu se “spet začne vse znova”, kot v našem resničnem svetu, kjer so umori in druge nezgode iz črne kronike postali ‘navadni’ dogodki. Poudariti je treba, da je igra uprizorjena zelo dinamično. Izredno premišljeni, dobro naštudirani in domiselni so premiki igralcev, pri katerih se je tokrat pokazal tudi pevski in plesni talent ob potrpežljivi vadbi koreografinje Monike Zajšek, ki jim je pomagala pri izvajanju charlestonskih korakov in drugih gibov. Predstavo prepredajo namreč songi v swingovskem ritmu, povzeti po pesmih Tria Lescana na melodije Ultimissime iz l. 1938, La gelosia non e’ piu’ di moda iz l. 1939, Maramao perche’ sei morto iz l. 1939), Robeta De Angelisa Ma cos’e’ questa crisi iz l. 1933 in Fortunello Ettoreja Petrolinija. Nastopajoči igralci, Marinka Černic (Olga), Tadej Lukman (Trismegian), Branko Terčič (Fabricius) s po angleško ‘zavijajočo’ slovenščino, Lucrezia Bogaro (Chrisis), Sara Miklus kot Didaskalija z odločnimi kretnjami in v suverenem pojavljanju, Zvonko Simčič (nepokretni Mister Roung), Martin Komjanc (John), Nikolaj Pintar (Brown), enkraten z “jajčki” na očeh v groteskno-komični interpretaciji pesmi Fortunello, Matej Pintar (Mortimer), izredno posrečen v nenadnem “delirijskem izbruhu” kot zahteva ”futuristična sinteza”, Simon Komjanc (Doktor Scottles), debitantka Sara Soban (Eva), Ilaria Bergnach (Margareth), Nikol Dorni kot enigmatični Filiberto, Kazimir Černic kot smeh vzbujajoči jecljavi Neznanec, delujejo kot izvrstno usklajena skupina, v kateri se vsakdo zaveda svojega mesta in vloge na prizorišču. Vsi so se zelo potrudili, prepričljivo utelesili svoje nenavadne like in pri tem posebno pažnjo namenili mimiki in kretnjam. Posebej naj omenimo Tadeja Lukmana, Nikolaja Pintarja, Mateja Pintarja, Lucrezio Bogaro in ob njej še Nikol Dorni in Marinko Černic v izredno učinkovitih, ubranih pevskih trenutkih s pridihom kabareta. V zaodrju je igralcem pomagala prizadevna Katja Dorni, “factotum skupine”, kot šepetalka in “upravljalka” strukture, na kateri sedi Didaskalija. Dramaturško natančno razčlenjeno in mizanscensko do potankosti izbrušeno uprizoritev, ki traja dobrih petdeset minut, a ponuja ničkoliko gledališkega užitka, odlikujejo odlična vizualna podoba in pazljivo izbrani kostumi v domiselni črno-beli dikromiji, ki jo povzema pod – ogromna, optično varljiva šahovnica. Na dokaj asketskem, elegantno zamišljenem prizorišču, po želji scenografke Jasmin Kovic, stojijo trije okvirji, nanašajoči se na komične tehnike, ki jih uporablja Campanile. V okvirjih so nastopajoči liki oz. slike-predstave, ki jih igralec ima o njih; ti pa niso to, kar se zdijo, da so. So namreč “negacije samih sebe”! V ozadju odra je razpeta posebna mrežasta zavesa, til, ki ustvarja enkratno sliko, ko zažarijo luči za njo in se dejanje ustavi ob t. i. “flash trenutkih”. Scenografska posebnost, ki je na ljubiteljskih odrih nismo še zabeležili, je zelo visoka jeklena “struktura”, prekrita z belim blagom, vrhu katere je do pasu vidna Didaskalija, ki “opisuje” dogajanje, medtem ko se “vozi” po tračnicah z ene strani odra na drugo. Pri odbiranju in šivanju čudovito usklajenih kostumov ter pri reševanju tehničnih zagonetk so se izjemno izkazali Snežica Černic, Irene Grusovin, Janez Terpin, Marko Lutman, Jan Leopoli – tudi režiser trailerja -, Hijacint Jussa, Evgen Komjanc, Niko Di Battista. Glasbene štrene pa sta, poleg nekaterih že omenjenih, strokovno razmotala Patrick Quaggiato z notnim prepisom in tehnični svetovalec, Vasja Križmančič. Posrečene prevode mestoma hudomušnih besedil pesmi z zelo sodobnim zvenom so podpisali Janez Beličič, Jasmin Kovic, Jan Leopoli in Franko Žerjal. Sobotna publika, med katero je bil selektor območnega srečanja ljubiteljskih gledaliških skupin severne Primorske igralec Gorazd Jakomini, je bučno ploskala igralcem, prav tako nedeljska. Obe sta ob koncu nazdravili uspehu domačih ustvarjalcev ob žlahtni kapljici in vabljivem prigrizku, ki so ju ponudili gostilna Koršič in proizvajalca vin Simon Komjanc in Gradis’ciuta.

Iva Koršič