Trije vaški svetniki

na sporedu

9. 2. 2014 ob 17.00. SNG Nova Gorica, veliki oder. Za abonma Nedeljska gledališka srečanja in Izven.

V letošnji 49. sezoni nepretrganega dramskega snovanja so se člani Prosvetnega društva Štandrež z režiserjem Jožetom Hrovatom, dramskim igralcem, članom SNG Nova Gorica, ki je njihov umetniški usmerjevalec že okroglih deset let, odločili za komedijski splet. Odločitev je padla na burko Trije vaški svetniki, nastalo l. 1920 v nemškem jeziku izpod peresa Maxa Reala in Maxa Fernerja. V slovenščino jo je prestavil Jože Cesar, priredil in posodobil pa Peter Militarov. Za štandreške igralce je tekst še bolj strnil in ga ubral na še sodobnejše strune Jože Hrovat. Iz ljudske igre s preprostimi, “predvidljivimi” zapleti mu je uspelo ustvariti prijetno gledljivo komedijo, ki ohranja ljudskega duha, a neprikrito sega v današnji čas in se s satirično kritičnim nadihom obrega ob sedanje razmere. Pri tem več kot namige namenja političnim dogajanjem na Slovenskem, tudi na račun cerkvenih krogov. Interesi krščanskih demokratov, zelenih … odmevajo tudi na sestankih, ki jih v predstavi imajo vaški svetniki, člani Društva za dvig čednosti in ohranjanje morale. Tako čednostni so, da je vsak izmed njih pred dvajsetimi leti skočil čez plot in imel sladko razmerje z Elizabeto Milost, ki so ji rekli kar Črna Lizika, ker je bila tako slastna … In pošiljali so ji ljubezenska pisma, ki so postala “corpus delicti”. Od te privlačne ženske, ki se je odselila v drugi kraj, so se “pošteno” dali voditi za nos. Vsak izmed njih ji je vsak mesec pošiljal denar, preživnino za sina, ki naj bi ga spočela z njim. V resnici pa tega otroka sploh nikdar ni bilo!! Ko to izvejo, se zavejo, da so pravi osli, molzne krave, kot današnji Slovenci, ki se pustijo molsti od države, ne da bi v zameno imeli nič! Ta poanta se v bridko smešni luči dobro osvetli ob koncu te “kmečke” burke, iz katere je Hrovat znal spretno izvleči sodobne vzporednice, tako da bi delo v neki meri lahko bilo napisano “pred kratkim” na slovenskih tleh. Komedijske niti pa pravzaprav vleče ljubezen: tista nekdanja “pregrešna” in tista, ki se splete med dvema mladima paroma. Seveda se ob nepogrešljivih zapletih in ovirah, nesporazumih ob zamenjavi oseb, med mladimi zaljubljenci vse lepo zgladi. Tudi v tokratni igralski zasedbi prevladuje moški del, ki ima v rokah vajeti odrskega dogajanja in tudi izvajalsko v glavnem predstavlja solidnejši del igralskega ansambla. Vaškega župana Šimna, ki ga “mučita” mladostni greh in skrb za “zunanji moralni videz” ob bližajočih se volitvah, je s pravšnjo komično osvetlitvijo obžaril Božidar Tabaj, ki ga na odrske deske veže neizmerna predanost modrici Taliji, kar je jasno razpoznavno iz vseh njegovih učinkovito izdelanih likov. Tercet “čednostno pokvarjenih dvoličnikov” dopolnjujeta Peter in Blaž, ki sta ju v vseh njunih zadregah živahno izoblikovala Egon Cijan in Marko Brajnik. Tajnik društva je učitelj Tine. Drznega in prebrisanega Tineta, do ušes zatreskanega v županovo hčerko, je iskrivo izrisal Matej Klanjšček, čigar igralsko rast smo ob njegovi sproščeni in zanesljivi igri spremljali v zadnjih letih, ko je izoblikoval kar nekaj posrečenih likov. Župnika, ki pripada vaškemu “vodilnemu” kadru, je v “pridigarskem” slogu znanega cerkvenega dostojanstvenika učinkovito podal Ivan Jederlinič, ki se je že večkrat izkazal v barviti karakterizaciji dodeljenih likov. Mladi Janez Zore, tretješolec na Gledališki gimnaziji v Novi Gorici, doma z Brezij, ki prvič nastopa s štandreškimi igralci, je pristno poosebil naivno nerodnega Jakca, doma z Velike planine, ki se prvič pobliže sooča z dekletom, ob katerem se mu vname vroča ljubezenska iskrica. “Stari” igralski znanec Marjan Breščak je prisrčno naravno opisal občinskega tajnika Vaneka, ki ga rad srkne, preden se loti “strogo zaupnega” dela. V energično županovo ženo Uršo, ki z lahkoto kroti svojega značajsko šibkega moža, a nikakor ne temperamentne hčerke, se je vživela Mojca Dolinšek. Županovo trmoglavo hčerko Alenko, ki ima jasne ideje glede poroke, je kot svobodomiselno dekle sodobne mlade generacije izrisala Roberta Marussi. Z zaljubljenimi kretnjami in mimiko je Chiara Mucci “sanjavo” opisala Marjanco, ki se kot “pomladni metuljček” prepusti klicu ljubezni. Sicer drobno, a za končni razplet igre pomembno vlogo gospe Barbare, Jakčeve matere, ki nekaj da nase, dostojanstvene v drži in kretnjah ter neomajne v odločitvah, je disciplinirano podala Daniela Puja. Režiser Hrovat je bil ob odrski postavitvi pozoren na ritem predstave in male detajle, ki prispevajo k splošnemu žaru uprizoritve, ljudskost igre pa je poudaril takoj na začetku, ko se na odru prikaže pevec in zapoje ponarodelo Prešernovo pesem Luna sije; tudi prehode med prizori povezujejo znane ljudske pesmi. Poje jih debitant Andrej Orel, doma iz Bilj, ki se solopetja uči na glasbeni šoli in mu bodo ponovitve predstave dobra vaja za bolj sproščen in samozavesten nastop. Sceno, ki uokvirja ves potek dogajanja in predstavlja dvorišče županove domačije, z vodnjakom ob strani in s poslopji v ozadju, sta iz fundusa štandreškega dramskega odseka odbrala in na oder postavila dolgoletna odrska mojstra Joško in Franko Kogoj, ki jima je pri tem pomagal Branko Drekonja tudi z dodanim, po potrebi “raztegljivim”, domiselno izdelanim “kamnitim” zidom. V pisane eklektične kostume je igralce oblekla Nevenka Tomaševič. Za osvetlitev odra in glasbo so poskrbeli David Vižintin, Cristina Marussi in Vanja Bastiani.

Iva Koršič, Novi Glas



Gostuje Dramska skupina Prosvetnega društva Štandrež



Max Real, Peter Militarov TRIJE VAŠKI SVETNIKI



Nedelja, 9. 2. 2014, ob 17.00. Za abonma Nedeljska gledališka srečanja in Izven.