Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Po Franu Milčinskemu

Butalci

Gostuje Gledališče Koper

na sporedu

3. 2. 2015 ob 10.30. SNG Nova Gorica, veliki oder. Za Šolo.

Butalci so imenitnega rodu. Imeli so stara pisma, in če se jim ne bi izgubila in če bi jih znal kdo brati, tako bi ostrmel, da bi sedel kar vznak! Kajti pravijo, da je v teh pismih stala beseda, da sega rod Butalcev do Adama v paradižu.
Butale so imenitne. V Butalah imajo vse, in vse imenitnejše kot Tepanjčani, in jim do popolne imenitnosti ne manjka dosti.
Butalski gasilci so nezaslišano bolj imenitni od gasilcev drugod. Gasilska disciplina, strumnost in neustrašnost velja v Butalah,in so gasilci v nemajhen okras ne le procesijam, nego vsemu duhovnemu življenju in napredku, kar ga je v Butalah.
Butalska policija je strah in trepet. Še policaj se je včasih ustraši. Najbolj pa se je boji Cefizelj, grozanski razbojnik, ki zanj pravijo, da je že sedem ljudi zadušil, in pa tri ženske. Vsake toliko ga primejo, potem ga pa izpustijo. Saj, če bi ga ne izpustili, bi za njim sigurno prišel kakšen veliko hujši zločinec.
Silen je v Butalah blagoslov! Obilno imajo vseh dobrot. Gnoja imajo dosti, in dober koruzen kruh, niti jim ne manjka dežja in sonca in poleti muh. Kakor v paradižu žive; samo pameti nimajo prave.

Režiser Jaka Ivanc, dramaturg Jaša Jamnik, kostumografinja Ana Matijević, scenograf Jaka Ivanc, avtor glasbe Davor Herzeg, oblikovalec giba Branko Potočan, oblikovalec luči Jaka Varmuž
Igrajo Mojca Fatur, Jaša Jamnik, Rok Matek, Igor Štamulak, Ajda Toman, Gorazd Žilavec

Predstava traja 55 minut in nima odmora.


Tako očarljivih in radoživih butcev v resničnem življenju res ni mogoče srečati, čeprav se človek z lastno nespametnostjo srečuje tako rekoč vsak dan. Te duhovite humoreske, ki jih je Fran Milčinski pisal za različne časopise, je igralska ekipa več kot učinkovito utelesila – dialoga je namreč malo –, izčiščene prizore in domišljen gib Branka Potočana pa je režiser Jaka Ivanc z vso občutljivostjo na rahlo prekril s poetičnostjo. Če te poetičnosti ne bi bilo, bi bil uvodni prizor s smrkljem iz cenjenih butalskih nosov malodane gnusen. Podobne predstave o junakih, kakršne smo z Butalci v živo doživeli na odru koprskega gledališča, se namreč pojavijo bralcu, kadar prebira pikareskni roman Življenje Lazarčka s Tormesa ali še slavnejšega Rabelaisovega Gergantuo in Pantagruela. Tudi Butalci so po ljudsko kosmati, a tanka plast poetičnosti jih naredi skoraj prisrčne in ljubke. In če je kdo pričakoval, da bodo ustvarjalci tlačili Franove Butalce v aktualno politično situacijo, se je pošteno uštel. Butalci so ostali tam, kjer jim je mesto – kar tako med ljudmi. Uzreti jih je seveda mogoče povsod, v vseh družbenih sistemih, in navsezadnje tudi v nas samih. Tam so Butale najhujše.
Med igralci bi težko izvzeli najprepričljivejšega Butalca, igra je namreč usklajena in ekipna. Vsi skupaj pa, ko priženejo ludizem do vrhunca, delujejo kot eno telo prisrčno butasto seveda.
Majda Suša, Primorske novice, 7. 10. 2011

Igralska razburkanost, pa tudi ubranost, je razporejena med Mojco Fatur, Jašo Jamnika, Roka Matka, Igorja Štamulaka, Ajdo Toman in Gorazda Žilavca, ki nanizajo izbor bolj ali manj epizodno sklenjenih butalskih prigod, kot vezni člen (in namig na dejstvo, da nevarnost nikoli ne počiva) se v presledkih v dogajanje pretihotapi razbojnik Cefizelj. V like vstopajo karikirano, s poudarjenimi tonacijami, hrupno, strumno in vehementno, še posebej pa samozavestno, kot se za trdožive Butalce spodobi. Nepredvidljivo kdaj posežejo med občinstvo, na primer v lov za pobeglo bolho Šprinco Maroglo, ki pred odločilnim skokom v brado prihodnjega župana še malo potava naokoli. Ob stalno vpeti glasbeni podlagi Davorja Hercega Butalci pridobivajo na ritmu, melodična kulisa krepi tudi matrico farse in karikaturno uprizarjanje neustrašnih protagonistov, ki niso primitivni, le naravni, še manj neumni, ampak le zmotljivi. Po začetnem obredu iztrebljanja v kolektivno kiblo naznanijo temeljno nianso svoje bivanjske filozofije, s katero neugnano vstopajo v nadaljnje prigode (in nezgode) trapasto arbitrarnih volitev župana, pa evforičnega gašenja požara (se pravi sončnega zahoda), brezciljnega potovanja po vino na Hrvaško in seveda neprestanega udrihanja čez Tepanjce, ki jim v svoji topoumnosti predstavljajo resno konkurenco, tekmovalnost je lahko pač vsakršna. Odmaknjeni v svoj fiktivni svet zaradi zadržane aktualizacije bodo potencialnim mlajšim gledalcem prepustili svobodo prepoznavanja vzporednic iz realnega sveta. To je morda še toliko bolj pristen indikator, koliko je fenomen butalstva zanje še vedno živ. Skratka, Butalci so spet med nami, čeprav nikoli niso zares odšli.
Zala Dobovšek, Delo, 20. 10. 2011