Don Juan

on programme

This performance doesn't have any called terms at the moment.

duration 2 hours and 10 minutes with interval

premiere

11. October 2017

about text

The tragicomedy of Dom Juan was first staged in 1665 at the Théâtre du Palais-Royal in Paris. In it, Molière shows an irresistible seducer, liar, cheater and murderer who doesn’t know the sense of guilt; for him, neither sin nor repentance exist, he acts as his selfishness dictates and pays no heed to the presumed will of the heavens. Among those who have succumbed to his charm is Donna Elvira: he dragged her out of a convent with the force of his passion and married her. But as his passion withers soon after each conquest, he starts looking at other women after the wedding. Elvira’s brothers follow the seducer who has dishonoured the marriage and shamed Donna Elvira; and heaven itself demands payment for the debauched life.

The staging asks questions about the individual’s freedom in the modern world and the limits of this freedom in the framework of contemporary morals. These frames should be a space in which a life worth living is possible. Don Juan doesn’t know them: he is the embodiment of wildness, egotism, narcissism, loyalty to himself alone, of everything that the civilised society has been striving to crush or at least control. He behaves like there is nothing above him and perhaps this is what makes him so attractive. Don Juan certainly isn’t a man whom the society can take as a role model if it doesn’t want to get caught in its own noose. But the time in which we live mercilessly produces and reproduces more and more Don Juans. How to maintain human as well as personal integrity, when the world, in the name of freedom, continues to lean more and more towards Don Juan’s values? All these are the questions for our first time collaborator, young director Daniel Day Škufca.

Zala Zbičajnik

2018-09-06

Don Juan

Gledališka predstava je zvrstno tragikomedija in traja dve uri in deset minut. V glavnih vlogah nastopajo Matija Rupel (Don Juan), Žiga Saksida (Sganarelle), Radoš Bolčina (Komturjev kip, Francisco), Liza Marija Grašič (gospa Dimanche) in Arna Hadžialjević (Elvira, Maturina, članica zbora). Predstava je bila premierno uprizorjena 11. oktobra 2017 v režiji mladega Daniela Daya Škufce.
Tragikomedija Don Juan je svojo krstno uprizoritev doživela v 17. stoletju v sami palači Palais-Royal v Parizu. Zgodba govori o neustavljivem zapeljivcu Don Juanu, ki se mu nihče ne more upreti ali mu oporekati. Občutka krivde ne pozna, poleg strastnega uživača pa je tudi hladnokrvni morilec, dandy, ki živi le za telesne užitke, samovšečnež s previsokim egom in patološki lažnivec. Po poroki z donjo Elviro se zanjo ne zmeni več in ker je žrtvovala pobeg iz samostana zaradi ljubezni, jo to zelo potre. Njeno čast branijo bratje, ki Don Juanu sežejo po življenju, ta pa jih z zvijačo ukane. Kljub vsem uspešnim prevaram Don Juan dobi, kar si zasluži. Zaradi svoje brezbrižnosti in posmehljivosti utone v lastni banji.
Don Juan je utelešenje človeškega egoizma, nespoštovanja do sočloveka, narcisizma in neobrzdanosti. Vsem prevaram navkljub živi luksuzno življenje in se ne zmeni za opazke svojega očeta, žene ali sluge. Gledalec se ob predstavi sprašuje o morali in o tem, kakšne posledice prinese pomanjkanje le-te. K prepričljivosti zgodbe pripomorejo skrbno izbrane barve kostumov, ki slikajo karakterje oseb: Don Juan je od glave do peta oblečen v zlato, Komtur pa vzbuja srh in mračnost s svojo kamnito sivino in modrino. Za kostume in sceno sta poskrbela Andrej Vrhovnik in Urša Vidic. Na mali oder v goriškem gledališču sta prinesla raznolik, očem še ne videni ambient, ki se je menjal in bil kljub potrebam po raznoliki situacijski sceni uporaben in prepričljiv. Treba je omeniti kamnito skrinjo v scenografiji, ki služi kot kopalna kad, grob, miza za gostijo in plesišče. Četudi skrinja predstavlja poenostavitev v scenografiji, je to pravzaprav simbolna uporaba scenografskega elementa. S kančkom ironije Don Juan iz iste skrinje jé, se v njej kopa in na koncu tudi umre. Ob vsem ne smemo pozabiti tudi na mojstra luči in zvoka, Tino Prpar in Majina Maraža, ki sta v predstavo vnesla vse potrebne sestavine in z njimi gledalca popeljala stran od vsakdanjega razmišljanja, da se je predstavi povsem posvetil.
Ker se scena v predstavi z vsako zastranitvijo menja, si morajo tudi igralci nadeti drugačno osebnost, saj igrajo tudi po več vlog. To jim dobro uspe, čeprav se zgodi, da v prvih trenutkih nismo čisto prepričani, kateri lik igrajo. Igralci gledalca do konca predstave pustijo v precepu, kako se bo zgodba končala in kaj se bo zgodilo s protagonistom: se bo spremenil ali bo propadel? Kot pravi gledališki mojstri nam igralci s svojo mimiko, govorjenim glasom in zborovskim petjem vlivajo srh, nas puščajo v pričakovanju, obenem pa pričarajo pravo mračno vzdušje. Različna čustvena stanja odigrajo prepričljivo. Ker je uprizoritev tragikomedija, bi sicer pričakovali kaj komedije, vendar jo očitno zamenja ironija, satira, morda celo burka. Posebej bi pohvalila Žigo Saksida, ki je prepričljivo vodil edini del, ki vsaj spominja na komedijo. Gledalec se zabava le ob monologih Sganarella, publiki zanimivo pa Žiga odigra tudi svoje monologe, ko razmišlja o pomenu življenja, daje nasvete, se kuja nad Don Juanom in z gledalci sodeluje. Pohvale gredo tudi trenutku Don Juana s svojim očetom, ko ga ta prepriča, da se je spremenil. V tem trenutku tudi gledalci pričakujejo spreobrnitev glavnega lika, a ta v njih vzbudi razočaranje.
Igralci med sabo dobro sodelujejo. Ko je igra katerega od igralcev neprepričljiva, slednjega nadomesti drug igralec, trenutek v igri se nato spet poveže z rdečo nitjo. Najbrž je težko igrati več različnih likov v eni predstavi. Nekaterim je prepričljivost poistovetenja z igranim likom uspela bolje, drugim malo manj. Kljub temu igralci izražajo profesionalizem in predstavo izpeljejo na nivoju.
Zmoti me uporaba ljubljanskega narečja, še posebej takrat, ko je predstavljeno kmečko prebivalstvo. Igralci se sicer trudijo govoriti čim bolj zborno slovensko, vendar jim to spodleti v trenutkih, ko je gledalec na to najbolj pozoren. Govor izpade rahlo plastično in ne ustreza kontekstu. Ob tem naj pograjam še cigaretni dim v malem prostoru. Dejstvo je, da imajo učinki cigaretnega dima svoj čar in je marsikateremu gledalcu zaradi drznosti uporabe substanc predstava še bolj všeč. Ker pa je dvorana majhna, je bil cigaretni vonj navzoč v dvorani več kot dve uri predstave in bi morda komu, ki ga ne prenaša, lahko postal moteč.
Celotna predstava, sestavljena iz detajlov, je delovala korektno, zato so si igralci ob koncu zaslužili aplavz.

View complete schedule for the show