Slovensko narodno gledališče Nova Gorica
Arna Hadžialjević, Matija Rupel, Liza Marija Grašič; photo SNG Nova Gorica / Peter Uhan

Jean Baptiste Poquelin Molière

Don Juan

Dom Juan ou le Festin de pierre

A tragicomedy

on programme

This performance doesn't have any called terms at the moment.


duration 2 hours and 10 minutes with interval

Performing

premiere

11. October 2017

about text

The tragicomedy of Dom Juan was first staged in 1665 at the Théâtre du Palais-Royal in Paris. In it, Molière shows an irresistible seducer, liar, cheater and murderer who doesn’t know the sense of guilt; for him, neither sin nor repentance exist, he acts as his selfishness dictates and pays no heed to the presumed will of the heavens. Among those who have succumbed to his charm is Donna Elvira: he dragged her out of a convent with the force of his passion and married her. But as his passion withers soon after each conquest, he starts looking at other women after the wedding. Elvira’s brothers follow the seducer who has dishonoured the marriage and shamed Donna Elvira; and heaven itself demands payment for the debauched life.

The staging asks questions about the individual’s freedom in the modern world and the limits of this freedom in the framework of contemporary morals. These frames should be a space in which a life worth living is possible. Don Juan doesn’t know them: he is the embodiment of wildness, egotism, narcissism, loyalty to himself alone, of everything that the civilised society has been striving to crush or at least control. He behaves like there is nothing above him and perhaps this is what makes him so attractive. Don Juan certainly isn’t a man whom the society can take as a role model if it doesn’t want to get caught in its own noose. But the time in which we live mercilessly produces and reproduces more and more Don Juans. How to maintain human as well as personal integrity, when the world, in the name of freedom, continues to lean more and more towards Don Juan’s values? All these are the questions for our first time collaborator, young director Daniel Day Škufca.



Komentarji
SNG Nova Gorica spodbuja razpravo uporabnikov o predstavah in o objavljeni vsebini na spletnih podstraneh predstav. Uporabnike pozivamo, da se pri komentiranju držite teme in upoštevate pravila govornega bontona. Tudi ostro kritiko ali nestrinjanje s posameznimi mnenji je mogoče izraziti brez osebnih napadov in žalitev. Neprimerne in žaljive vsebine bodo odstranjene.

Zala Zbičajnik

2018-09-06

Don Juan

Gledališka predstava je zvrstno tragikomedija in traja dve uri in deset minut. V glavnih vlogah nastopajo Matija Rupel (Don Juan), Žiga Saksida (Sganarelle), Radoš Bolčina (Komturjev kip, Francisco), Liza Marija Grašič (gospa Dimanche) in Arna Hadžialjević (Elvira, Maturina, članica zbora). Predstava je bila premierno uprizorjena 11. oktobra 2017 v režiji mladega Daniela Daya Škufce.
Tragikomedija Don Juan je svojo krstno uprizoritev doživela v 17. stoletju v sami palači Palais-Royal v Parizu. Zgodba govori o neustavljivem zapeljivcu Don Juanu, ki se mu nihče ne more upreti ali mu oporekati. Občutka krivde ne pozna, poleg strastnega uživača pa je tudi hladnokrvni morilec, dandy, ki živi le za telesne užitke, samovšečnež s previsokim egom in patološki lažnivec. Po poroki z donjo Elviro se zanjo ne zmeni več in ker je žrtvovala pobeg iz samostana zaradi ljubezni, jo to zelo potre. Njeno čast branijo bratje, ki Don Juanu sežejo po življenju, ta pa jih z zvijačo ukane. Kljub vsem uspešnim prevaram Don Juan dobi, kar si zasluži. Zaradi svoje brezbrižnosti in posmehljivosti utone v lastni banji.
Don Juan je utelešenje človeškega egoizma, nespoštovanja do sočloveka, narcisizma in neobrzdanosti. Vsem prevaram navkljub živi luksuzno življenje in se ne zmeni za opazke svojega očeta, žene ali sluge. Gledalec se ob predstavi sprašuje o morali in o tem, kakšne posledice prinese pomanjkanje le-te. K prepričljivosti zgodbe pripomorejo skrbno izbrane barve kostumov, ki slikajo karakterje oseb: Don Juan je od glave do peta oblečen v zlato, Komtur pa vzbuja srh in mračnost s svojo kamnito sivino in modrino. Za kostume in sceno sta poskrbela Andrej Vrhovnik in Urša Vidic. Na mali oder v goriškem gledališču sta prinesla raznolik, očem še ne videni ambient, ki se je menjal in bil kljub potrebam po raznoliki situacijski sceni uporaben in prepričljiv. Treba je omeniti kamnito skrinjo v scenografiji, ki služi kot kopalna kad, grob, miza za gostijo in plesišče. Četudi skrinja predstavlja poenostavitev v scenografiji, je to pravzaprav simbolna uporaba scenografskega elementa. S kančkom ironije Don Juan iz iste skrinje jé, se v njej kopa in na koncu tudi umre. Ob vsem ne smemo pozabiti tudi na mojstra luči in zvoka, Tino Prpar in Majina Maraža, ki sta v predstavo vnesla vse potrebne sestavine in z njimi gledalca popeljala stran od vsakdanjega razmišljanja, da se je predstavi povsem posvetil.
Ker se scena v predstavi z vsako zastranitvijo menja, si morajo tudi igralci nadeti drugačno osebnost, saj igrajo tudi po več vlog. To jim dobro uspe, čeprav se zgodi, da v prvih trenutkih nismo čisto prepričani, kateri lik igrajo. Igralci gledalca do konca predstave pustijo v precepu, kako se bo zgodba končala in kaj se bo zgodilo s protagonistom: se bo spremenil ali bo propadel? Kot pravi gledališki mojstri nam igralci s svojo mimiko, govorjenim glasom in zborovskim petjem vlivajo srh, nas puščajo v pričakovanju, obenem pa pričarajo pravo mračno vzdušje. Različna čustvena stanja odigrajo prepričljivo. Ker je uprizoritev tragikomedija, bi sicer pričakovali kaj komedije, vendar jo očitno zamenja ironija, satira, morda celo burka. Posebej bi pohvalila Žigo Saksida, ki je prepričljivo vodil edini del, ki vsaj spominja na komedijo. Gledalec se zabava le ob monologih Sganarella, publiki zanimivo pa Žiga odigra tudi svoje monologe, ko razmišlja o pomenu življenja, daje nasvete, se kuja nad Don Juanom in z gledalci sodeluje. Pohvale gredo tudi trenutku Don Juana s svojim očetom, ko ga ta prepriča, da se je spremenil. V tem trenutku tudi gledalci pričakujejo spreobrnitev glavnega lika, a ta v njih vzbudi razočaranje.
Igralci med sabo dobro sodelujejo. Ko je igra katerega od igralcev neprepričljiva, slednjega nadomesti drug igralec, trenutek v igri se nato spet poveže z rdečo nitjo. Najbrž je težko igrati več različnih likov v eni predstavi. Nekaterim je prepričljivost poistovetenja z igranim likom uspela bolje, drugim malo manj. Kljub temu igralci izražajo profesionalizem in predstavo izpeljejo na nivoju.
Zmoti me uporaba ljubljanskega narečja, še posebej takrat, ko je predstavljeno kmečko prebivalstvo. Igralci se sicer trudijo govoriti čim bolj zborno slovensko, vendar jim to spodleti v trenutkih, ko je gledalec na to najbolj pozoren. Govor izpade rahlo plastično in ne ustreza kontekstu. Ob tem naj pograjam še cigaretni dim v malem prostoru. Dejstvo je, da imajo učinki cigaretnega dima svoj čar in je marsikateremu gledalcu zaradi drznosti uporabe substanc predstava še bolj všeč. Ker pa je dvorana majhna, je bil cigaretni vonj navzoč v dvorani več kot dve uri predstave in bi morda komu, ki ga ne prenaša, lahko postal moteč.
Celotna predstava, sestavljena iz detajlov, je delovala korektno, zato so si igralci ob koncu zaslužili aplavz.

Anika Velišček

2018-09-07

Vse druge človeške slabosti so izpostavljene graji in vsakdo ima pravico napadati jih odkrito; svetohlinstvo pa je privilegirana grehota.

S temi besedami, ki so še vedno aktualne, kar kaže na vrhunskost francoskega komediografa Molièra naslovni lik v tragikomediji Don Juan, skuša ta preslepiti bližnje, da se je poboljšal. A vendar ostaja lažnivec, prevarant, hinavec in nepoboljšljivi zapeljivec.
Najnovejša uprizoritev SNG Nova Gorica Don Juan z večinoma mlajšo igralsko zasedbo in modernim režijskim pristopom sledi Molièrovemu besedilu in duhu časa, v katerem je bilo napisano.
Predstava, ki sem si jo ogledala v novembru na malem odru, razgali (in to dobesedno!) lik Juana Tenoria. Zapeljivec si nakoplje jezo svoje žene Elvire in njenih bratov. Don Juan se jih ne boji, še več, še naprej zapeljuje druga dekleta, ne posluša vdanega služabnika Sganarella, se norčuje iz Komturja, ki ga je ubil … Se na videz pokesa in poboljša. In na koncu umre.
Režiser Daniel Day Škufca dogajanje z odra delno prestavi v parter, tako nas liki nagovarjajo od blizu, se sprehajajo po dvorani, Don Juan deli bele vrtnice občinstvu. Večji del predstave prepričljivi Matija Rupel kot Juan oblikuje lik kot vihravega, prepotentnega mladeniča. Temačnost predstave z živahnostjo in energijo popestrita Arna Hadižaljević, še posebej kot kmetica Maturina (igra tudi Elviro in članico zbora), in Liza Marija Grašič kot Karlina (igra tudi gospo Dimanche in članico zbora). Najbolj človeški lik Sganarella odlično odigra Žiga Saksida. Miha Nemec in Žiga Udir z več vlogami ustvarjata napetost in tesnobnost. Radoš Bolčina, ki je v prejšnji uprizoritvi tega besedila igral Juana (Don Juan ali Kamnita gostija, r. Vito Taufer, SNG Nova Gorica, 2003), tokrat z glasom in stasom gledalce osupne kot Komturjev kip. Poleg igralcev izpostavljam scenografinjo Uršo Vidic, ki je iz relativno majhnega prostora pričarala velikega in vanj vključila elemente, ki nas popeljejo v preteklost.
Ustavimo se še pri manj lepih radostih predstave. Vsebina se mestoma dolgovezi, kar malo omehčajo sprehodi likov med občinstvo, a to ne funkcionira vedno dobro, saj lahko izgubimo stik z zgodbo. Dolgovezenje povzročajo tudi (pre)dolgi monologi likov, ki monotono pripovedujejo svoje besedilo. Preveč megle, ki sicer v predstavi dobro učinkuje, povzroča nelagodje občinstvu v prvih vrstah. Odmor, kjer se glavni junak sprehaja po odru, kadi in premišljuje, prinaša čuden občutek za gledalce. Je predstava ali je ni? Bo igralec kaj rekel, gremo ven ali … Odmor, kot ga je lansiral Jernej Lorenci na odru Ljubljanske Drame, pač ne učinkuje v vsaki predstavi, še posebej, če se zgodi nekaj minut pred koncem predstave.
Don Juan je predstava, ki gledalca popelje v Molièrov svet, ki je v tem primeru bolj tragičen kot komičen. Sodobna oblika predstave zna pokvariti pričakovanja, saj vsak gledalec vendarle ni za tako obliko in raje gleda klasično uprizoritev. Vseeno pa Don Juan ostaja lik z večinoma negativnimi lastnostmi, ki jih potencira do te skrajne meje, da je njegova rešitev smrt.

View complete schedule for the show

  • 11. 10. 2017 at 20.00. SNG Nova Gorica
  • 12. 10. 2017 at 20.00. SNG Nova Gorica
  • 13. 10. 2017 at 20.00. SNG Nova Gorica
  • 14. 10. 2017 at 20.00. SNG Nova Gorica
  • 18. 10. 2017 at 20.00. SNG Nova Gorica
  • 19. 10. 2017 at 20.00. SNG Nova Gorica
  • 20. 10. 2017 at 20.00. SNG Nova Gorica
  • 21. 10. 2017 at 20.00. SNG Nova Gorica
  • 25. 10. 2017 at 20.00. SNG Nova Gorica
  • 26. 10. 2017 at 20.00. SNG Nova Gorica
  • 25. 11. 2017 at 20.00. SNG Nova Gorica
  • 13. 12. 2017 at 20.00. SNG Nova Gorica
  • 10. 03. 2018 at 20.00. SNG Nova Gorica
  • 12. 03. 2018 at 11.00. SNG Nova Gorica
  • 12. 05. 2018 at 20.00. SNG Nova Gorica
  • 24. 05. 2018 at 19.30. J-O-Ś Trinationales Theaterfestival D – PL – CZ, Gerhart Hauptmann Theater Zittau, Germany
  • 01. 06. 2018 at 20.00. SNG Nova Gorica
  • 01. 12. 2018 at 20.00. SNG Nova Gorica
  • 03. 12. 2018 at 18.00. Gledališče Koper
  • 26. 01. 2019 at 20.30. Slovensko stalno gledališče Trst
  • 27. 01. 2019 at 16.00. Slovensko stalno gledališče Trst