Slovensko narodno gledališče Nova Gorica
05december
Torek ob 18.00

Primož Suhodolčan

Živalske novice

SNG Nova Gorica, mali oder

06december
Sreda ob 19.30

Odprtje razstave

Gledališče Möderndorfer

SNG Nova Gorica, foyer

16december
Sobota ob 20.00

Eva Mahkovic, Tereza Gregorič

Tridesetletnice

SNG Nova Gorica, mali oder

19december
Torek ob 20.00

Frédéric Sonntag

George Kaplan

SNG Nova Gorica, mali oder

28december
Četrtek ob 20.00

Jure Karas

Realisti

SNG Nova Gorica, veliki oder

Video

  • Neustrašne

  • Janko in Metka

  • Smrčuljčica

  • Živalske novice

  • Čarovnik iz Oza

  • Antonton

  • Kaos

  • Antigona

  • Perpetuum mobile

  • Mojster in Margareta

  • Čriček in temačni občutek

  • Božična pesem

  • Tutošomato

  • Realisti

  • Pet vrst tišine

  • Nenadoma, reka

  • Pravljice našega otroštva

  • 52 hertzov

In memoriam MATJAŽ TURK

26.04.2023

Matjaž Turk je bil prvo desetletje delovanja Primorskega dramskega gledališča eden nosilnih stebrov igralskega ansambla, obenem pa je kot arhitekt oblikoval več scenografij ter sodeloval pri prenovi starega gledališča v Solkanu.

Matjaž Turk (1938), po rodu iz Metlike, je v Ljubljani najprej doštudiral arhitekturo in zatem še gledališko igro na AGRFT. Po študiju je najprej sodeloval v treh velikih predstavah v ljubljanski Drami, v Ivanovu v režiji Bojana Stupice ter Oresteji in Hamletu v režiji Mileta Koruna, spomladi 1969 pa se je pridružil novogoriškim gledališčnikom v komediji Naši trije angeli in v prvi uprizoritvi profesionaliziranega gledališča Plug in zvezde v režiji Dušana Jovanovića.

V dvanajstih sezonah je sodeloval pri petinštiridesetih predstavah Primorskega dramskega gledališča. Izpostavimo le največje in najbolj odmevne vloge klasičnega repertoarja: Maksa v Kralju na Betajnovi (1970), Tartuffa v istoimenski komediji (1971), Grofa v tragikomediji Skušnja ali kaznovana ljubezen (1974), Pingleta v vodvilu Hotel svobodne menjave (1976), zanj je prejel Severjevo nagrado, ter Astrova v Stričku Vanji (1978). Igral je tudi v eksperimentalnih predstavah, ki so sodelovale na festivalu Goriška srečanja malih odrov in s katerimi je takratno mlado gledališče začelo suvereno stopati tudi na tuje odre in festivale. Med njimi omenimo izstopajoče komorne uprizoritve Genetovega Poostrenega nadzora (1972), Prešernovega Krsta pri Savici (1973) in Povšetove priredbe Martina Kačurja (1976).
Ustvaril je scenografijo za deset predstav, med njimi tudi za legendarne Primorske zdrahe (1971).

Več o njegovem delu v novogoriškem gledališču si lahko ogledate tukaj.

Od leta 1979, ko se je pridružil ansamblu MGL, pa do upokojitve leta 2006 je ustvaril še več kot šestdeset manjših in večjih vlog.

»V svojem igralskem izrazu je bil izjemno raznolik, s svojo markantno odrsko pojavo je obogatil marsikatero dramo, vendar se je enako dobro znašel tudi v komedijah. Bil je eden tistih igralcev, ki je znal prepričljivo in pretresljivo učlovečiti male ljudi, torej tiste, ki zrcalijo posledice tragičnih zamahov dramskih velikašev. Mojstrsko je izklesal mimobežne odrske podobe ljudi z roba družbe, razrvanih pijancev, vaških posebnežev, nabritih burkežev in briljantnih norcev. V spominu ostaja njegova vloga Poševnega človeka iz Flisarjeve drame Kaj pa Leonardo? v režiji Dušana Mlakarja, s katerim je pogosto sodeloval. Z leti je svoje odrske like še oplemenitil s posebno krhkostjo in milino, ki nas je nevpadljivo opominjala na našo lastno ranljivost in minljivost. Svoj igralski pečat je pustil tudi v filmih, v katerih je, tako kot na odrih, igral vloge tistih, ki so na milost in nemilost prepuščeni toku zgodovine,« so ob njegovem slovesu zapisali v Mestnem gledališču ljubljanskem.

S hvaležnostjo se mu poklanjamo tudi novogoriški gledališčniki.

 

turk matjaž