Slovensko narodno gledališče Nova Gorica
30marec
Sobota ob 16.00

Lea Ita Menard

Trobla in ključ

SNG Nova Gorica, veliki oder

05april
Petek ob 18.00

Nimam problema!

SNG Nova Gorica, mali oder

18april
Četrtek ob 20.00

Marko Bratuš, Haris Pašović

Najboljša evropska predstava

SNG Nova Gorica, veliki oder

19april
Petek ob 20.00

William Shakespeare

Mnogo hrupa za nič

SNG Nova Gorica, veliki oder

26april
Petek ob 20.00

Henrik Ibsen

Ko se mrtvi prebudimo

SNG Nova Gorica, mali oder

Video

  • Pod svobodnim soncem

  • Distanca

  • George Kaplan

  • Umirajoči bog Triglav

  • Oleanna

  • Neustrašne

  • Janko in Metka

  • Smrčuljčica

  • Živalske novice

  • Čarovnik iz Oza

  • Antonton

  • Kaos

  • Antigona

  • Perpetuum mobile

  • Mojster in Margareta

  • Čriček in temačni občutek

  • Božična pesem

  • Tutošomato

Stašku v slovo

12.05.2023

Staško

Dragi Staško, odrski mojster,

za nedoumljivo ni odgovorov v obupu, za tolikšno žalost ni tolažbe. Skoraj štiri desetletja nas je združevala pripadnost vihravemu gledališkemu poklicu. Ta dolga delovna doba odrskega in zaodrskega sožitja je iz nas, nekoč mladeničev, izklesala ne le zveste, zrele sodelavce, ampak tudi iskrene prijatelje, ki smo si lahko v še tako grenkih življenjskih obdobjih naslonili roko na ramo, si med seboj pomagali, se družno veselili uspehov in skupaj trmasto premagovali še tako težke situacije.

Je čas, ki da, pravijo … Je čas, ki vzame … In je čas, ki celi rane … ampak ...


ni je večje bolečine,
kot v dneh žalosti
nositi v srcu
srečnih dni spomine.



Na gledališke deske – takrat še Primorskega dramskega gledališča v Solkanski dvorani – si stopil daljnega leta 1986 in nam vse do svojega nenadnega odhoda »zidal« scenografije, te hiše iluzij, ki smo jih potem igralci naseljevali z našimi vlogami in jih zatem tudi živeli s tvojo pomočjo.

Bil si pravi gledališki človek, dosegljiv ob vsaki uri in za vsakogar, ki je potreboval tvojo pomoč, zavedajoč se, da pripadnost odrskim deskam zahteva delo ob petkih in svetkih.

Ko sem se rad pohvalil, da sem član našega gledališča, so me vsi vedno vprašali: »A Staško je tudi pri vas?« Bil si prepoznaven, nepozaben del naše primorske gledališke klape.

Težko bom iz spomina izbrisal tvojo visoko podobo, ki se je na odru pojavljala ob scenskih spremembah, ko sem v mraku zaodrja in zakulisju črnih zaves gledališkega vsakdana čakal na svoj nastop.

Takšna je narava našega poklica, kratkotrajna in bežna. Zdi se mi, da si se ti tega vedno zavedal, saj si bil s svojo skromnostjo nepogrešljiv člen naše teatrske iluzije. Ni ga med nami, ki ga tvoje hipno slovo ne bi presunilo in ki ne bi v srcu začutil globoke praznine, ki jo človek začuti le ob izgubi bližnjega sodelavca in prijatelja. 

Materialne zadeve te niso zanimale, bile so ti tuje, nujno zlo. Zato pa si bil toliko bolj dovzeten in tenkočuten za krivice in nepoštenost okoli sebe. 

Staško, ni smrt tisto, kar nas loči, in življenje ni, kar nas druži. So vezi močnejše. Brez pomena zanje so razdalje, kraj in čas. Prijateljstvo je pač privilegij navadnih ljudi. Mogočneži, ti nesrečniki ne poznajo tako velike sladkosti, saj le navaden človek v drugem prepozna tistega, ki zvesto prispeva k svobodi in človečnosti in je sposoben to redko, najplemenitejše čustvo človeškega srca iskati, odkriti, varovati in slednjič razširiti na ves svet. Nekateri ljudje pridejo v naša življenja in hitro odidejo … Drugi pa ostanete in pustite v naših srcih svoje sledi, da nikoli več nismo taki, kot smo bili. Zemlja si je vzela, kar je njeno. A kar ni njeno, nam ne more vzeti. In to, kar je neskončno dragoceno, je večno in nikdar ne more umreti, saj – kjer je prijateljstvo, tam ni smrti! Četudi si nas zapustil, z nami živiš, z nami potuješ in sanje v nas snuješ, ne izgineš, ostaneš!

Le kaj bi bilo prijateljstvo, če ne bi bilo nesmrtno! Ne jočimo več, on je že onkraj skrbi in groze in trpljenja. Ne motimo mu miru – obrišimo si solze, najhujše breme je breme življenja.

Zaradi bolečine človek misli, zaradi misli postane modrejši, zaradi modrosti lažje prenaša življenje.

Počivaj v miru, Staško Legenda, in naj ti bo lahka domača gruda!

Radoš Bolčina,
dramski igralec SNG Nova Gorica





 

Fotografija: Aleksander Blažica