Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Joe Orton

Kaj je videl batler

What the Butler Saw

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

tehnika

  • Tehnični vodja
    Savo Vrabec
  • Vodja predstave
    Boro Vujičić
  • Šepetalka
    Srečka Birsa

Igrajo

premiera

14. marec 1988, Gledališka dvorana v Solkanu

v medijih

AZLIČNE SPOLNE NOROSTI

Na prvi pogled so stvari preproste kakor pogosto v komedijah. Zdravnik (psihiater) poskuša zapeljati svojo prihodnjo tajnico. Pri tem ga zaloti žena, ki jo je poskušal malo prej naskočiti mlad hotelski strežnik. Vmešata se psihiatrični nadzornik, ki zbira gradivo za »bestseller« o blaznosti, in policijski narednik, zadolžen za mladinsko moralo. V neštetih zapletljajih, skrivalnicah, preoblekah in prevarah se vedno znova razkriva, da je manična preokupacija vseh nastopajočih seks, in sicer v najrazličnejših variantah od primitivne kopulacije do vrhunske perverznosti, od običajne pederastije do incesta, od ekshibicionizma do travestitstva, od sadomasohizma do nekrofilije itd. – da pa nastopajoči predmet svojega poželenja skrivajo drug pred drugim, ali se vsaj delajo, da ga skrivajo. Do izpolnitve želje, skratka, ne pride, vedno se tik pred tem kaj vmeša. O seksu se v Ortonovi komediji samo teoretizira. Da je psihiater pomalem impotenten in njegova žena nimfomanka, je seveda logično. V finalu se izkaže, da sta mlada tajnica in hotelski mladenič njuna otroka – dvojčka, takoj po rojstvu oddana v rejo in pozabljena … Hkrati se v tem finalu, ki ga dramaturg Jure Gantar imenuje »najbolj briljantno bedast srečen konec v zgodovini svetovne komediografije«, razkrije skrivnost slavne Churchillove cigare. Ta je v resnici falični simbol britanskega kraljestva – in le »mladostne iluzije« nam niso dovoljevale, da bi to spoznali že prej …
Ortonova farsa Kaj je videl batler (opozarjam na novo besedo v anglovenščini!) je zgrajena iz lucidne in bravurozne zmešnjave tipičnih motivov in obrazcev tradicionalne komedije od Aristofana in Plauita do Feydesuja, Wilda in polpreteklih »absurdistov«. Pisec jih aktualizira z naivno prostodušnostjo gledališkega analitika, hkrati pa z (pre)oblikovano duhovitostjo, ki se ne ustavlja pred ničemer. V njeni konsekventni norosti je natančna metoda.
Ortonova komedija, napisana konec šestdesetih let, je na prvi strani torej zbirka sistematičnih komedijskih persiflaž, katerih rezultat je povsem nova, nenadkriljiva absurdna komika, izvrstna tako v svoji »visoki« retoriki kakor v grobih farsičnih situacijah. Na drugi strani je to satirična slika fantastičnega, kljub svojim zafrkantskim predrznostim mračnega mehanizma panerotskih obsesij in blaznih psihiatričnih apetitov. Ta mehanizem s kibernetično natančnostjo oziroma s svojo peklensko doslednostjo nenehoma preganja in muči svoje protagoniste, jih postavlja v zmerom nove brezizhodne položaje in jih spreminja v tragikomične lutke totalitarne igre, nad katero nihče ne more imeti ne pregleda in ne oblasti, ki pa jo vsi igrajo po svoji lastni volji. In ki prej ali slej posrka vase tudi »nedolžnega« gledalca.
Kaj je videl batler je komedija o tem, kako izginjajo razlike med tako imenovano pametjo in tako imenovano norostjo, med psihiatri in psihopati, erotomani in vzdržneži. Nazadnje je namreč vse samo še nerazrešljiv klobčič srhljive smešne zmede, strašne zabavne norosti – pač v skladu z motom, ki ga postavlja Orton na čelo svoje komedije in ki je prepisan iz krvave Maščevalčeve tragedije angleškega pisca Cyrila Tourneurja z začetka 17. stoletja: »Jasno, da smo vsi nori in le tisti niso, za katere mislimo, da so.«
Vse te Ortonove stvari, ki so preproste samo na videz, prikazujejo v novogoriškem gledališču dovolj zvesto po nareku pokojnega pisca. Igra je v likovni opremi scenografa Aleksandra Zlatovića in kostumografinje Vesne Radović napadalno elegantna in higienična. Dogajanje teče od začetka do konca z gladko, nonšalantno ironijo na račun psihiatrov, ki so zdaj zamenjali tradicionalne komedijantske zdravnike in ki znajo goljufati še bolj znanstveno (in še bolj nebogljeno) od starih. Vse v igri je organizirano, skratka, zelo kratkočasno, obenem pa tako, da spretno dozira Ortonove »vulgarnosti« in se niti malo ne pregreši nad »javno moralo«, kakršna hipotetično vlada v tukajšnji deželi.
Režiser – gost iz Beograda – Radoslav Dorić poskuša tu in tam kopirati slog nemih filmskih burlesk ter posveča sploh posebno skrb situacijski komiki, ne da bi enako pazljivo obravnaval tudi konverzacijske sestavine, čeprav so za Ortonovo farso, kot že rečeno, osrednjega pomena. Igralci so se v igri znašli več kot zanesljivo: tako Bine Matoh kot paranoični psihiater in neučinkoviti seksualni napadalec lastne hčere doktor Prentice, Jože Hrovat kot obojespolni hotelski preverznež Nicholas (izvrsten zlasti v ženski preobleki), Janez Starina kot moralistični policijski narednik in gleduh Match in Stane Leban kot »nadpsihiater« in pasionirani pisec uspešnic doktor Rance. Ne nazadnje tudi obe ženski udeleženki Ortonovih verbalnih orgij: Maja Sever v vlogi spolno ravnodušne, čeprav izzivalne lepotice Geraldine (ki pa ne razume simbolične vrednosti Churchillove cigare) in Mira Lampe-Vujičić v vlogi spolno povsem nezadoščene, nevrotične žene in matere gospe Prentice.
Andrej Inkret, Delo, 23. 4. 1988.

tehnične opombe

Rekviziter Aftero Kobal; odrski mojster Janko Česnik; razsvetljevalca Samo Oblokar in Renato Strgulc; frizerka Anka Kos; garderoberka Marija Uršič; kostumi za uprizoritev so bili izdelani v šivalnici PDG pod vodstvom Nevenke Tomašević, scena pa v mizarski delavnici pod vodstvom Borisa Marca.
Glasba za predstavo je bila posneta v studiu "Rosé", producenta David Šuligoj in Aleks Vičič, tonski snemalec Aljoša Gregorič.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.