Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

"Tragikomična fantazma upora na robu družbe"

Andrej E. Skubic

Neskončni šteti dnevi

Neskončni šteti dnevi

Krstna uprizoritev

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.


trajanje Predstava traja 1 uro in 45 minut in nima odmora.

premiera

05. februar 2009, SNG Nova Gorica

o delu

V bifeju, kakršne najdemo ob starejših samopostrežnih trgovinah, se vsak dan izmenjujejo ene in iste stranke. Njihovo življenje poteka v ustaljenem ritmu, dokler nekdo ne pride do spoznanja: »Samo dneve štejeva. To ni človeka vredno življenje« - in se odloči za akcijo. Avtor v dramskem prvencu z občutkom za komično sooča intimni svet posameznikov s širšim družbenim okvirom in kritičnim pogledom na aktualne teme (tudi) slovenske stvarnosti, kot so nasilje med spoloma, problematika brezposelnosti, potrošništvo, tranzicijske spremembe, družbeni stereotipi, senzacionalizem medijev in ignoranca …

Tekst Neskončni šteti dnevi je nastal iz kratkega, povsem naključnega prebliska oziroma podobe, ki niti ni posebno nova: podoba ženske, ki jo nasilni ljubimec priklene na radiator, vendar pa po osvoboditvi napade svoje osvoboditelje. Podoba pa me je, kdove zakaj, zagrabila in me ni več izpustila, dolge mesece. Morda zato, ker se mi je zdelo, da postajajo danes taki iracionalni izbruhi vse bolj tipična reakcija v svetu, ki na vse bolj dovršene načine nadzoruje mišljenje.
Vleklo me je vprašanje: kdo sta v resnici ta človeka? To je vsekakor besedilo, ki me je pri tem raziskovanju skozi mesece svojega razvoja vodilo skozi doslej največ sprememb, tako dramaturških, formalnih kot sploh žanrskih – od kratke zgodbe prek radijske igre do neštetokrat povsem predelane drame. Razmeroma fragmentarna kratka zgodba je z izčiščevanjem njunih motivacij dobivala značaj dramatičnega konflikta in prerasla v spopad para s samega obrobja družbe s svetom, ki ga ne razumeta. V neki fazi sta dobila tudi imeni: Matiček in Nežika, saj sem ju začutil kot nekakšni parafrazi legendarnih slovenskih junakov zgodbe o uspehu zdrave preproščine najnižjega razreda nad manipulativno gosposko – v novih časih. A v teh časih je »kmečka pamet« subverzivna, moti red in se nazadnje izrodi v terorizem oziroma njegov improviziran poskus; domet zgodbe o uspehu je sanjarija, dobiti glas vsaj na rumeni lokalni televizijski postaji, manipulativna gosposka pa obvladuje vse in upornike stre kot ščurke. Njuna zgodba postaja vse bolj razbita na številne trivialne žanre, v katere nam današnji komunikacijski kanali prodajajo zapakirane resnične vsebine, zato je vsaka možnost zmage nad sistemom že vnaprej ujeta in predvidena za komercialne učinke. V svojo zgodbo pa zapleteta tudi druge, obiskovalce bifejčka, v katerem dela Nežika, od katerih ima z njo vsak svoje vrste fiksacijo, jo želi zapeljati in narediti za del svoje zgodbe: stari ata in mamka, falirani umetnik, tabloidna novinarka in zapiti invalid …
Revolucija v pajzlju ob predmestnem nakupovalnem centru.

Andrej E. Skubic

v medijih

Skubičevo delo Neskončni šteti dnevi je angažirana drama. Skozi zgodbe na robu živečih posameznikov razkriva odtujenost in frustracije, ki jih producira neoliberalno kapitalistična družba. Problemi protagonistov ostajajo nevidni. Preveč so resnični, da bi postali del zaigranega malomeščanskega glamurja medijske stvarnosti. Edina njihova socialna mreža je zanikrn bar na družbeni periferiji, kjer se tudi zgodi upor. Dolgotrajno brezposelni delavec Matjaž, odlični Primož Pirnat, se odloči stopiti iz anonimnosti. Talci revolucije z roba postanejo redni gostje lokala, kjer kot natakarica dela Matjaževa punca Neža, ki jo je s široko paleto čustvenih stanj odigrala Marjeta Slamič. Preprosta, neizobražena ženska je skozi različne izgovore predvsem objekt spolnega poželenja vseh moških.
Lea Širok, Radio Koper, 7. 2. 2009

Drugače kot avtorjevo besedilo v dveh dejanjih in 19 prizorih, ki se konča z odrešilno »odločno akcijo varnostnih organov« in pogubnimi posledicami obojestranskega nasilja, pa se gledališka uprizoritev režiserja Matjaža Latina (tudi izbiralca glasbe) in dramaturginje Martine Mrhar konča prej in interpretacijsko povsem odprto. /…/
Za stilizirano realistično prizorišče konfekcijskega kafetarsko-pivsko-kadilskega pajzla ob hipermarketu, s pogledom skozi prosojne zavese na cestni promet (v prvem delu) ter na sprehajanje potrošnikov z nakupovalnimi vozički (v drugem), so poskrbeli scenografka Mojca Kocbek Vimos, avtor videa Nejc Saje in oblikovalec luči Samo Oblokar, za splošni pogovorni jezik z generacijskimi in žargonskimi primesmi ter njegovo izreko lektor Srečko Fišer ter za časovno, socialno in značajsko pomenljivo kostumografijo Tanja Zorn Grželj.
Med protagonisti moramo v prvi vrsti pohvaliti nosilni par Marjute Slamič in Primoža Pirnata v vlogah domiselne in nadvse sporočilne Skubičeve variacije na Linhartova Nežko in Matička. Nekdanja znanilca meščanske revolucije v današnjem času groteskno zaživita kot značilna predstavnika sodobnega delavstva, oropanega socialnega in vse bolj tudi človeškega dostojanstva. Njuna ljubezen je iskrena, preprosta, krhka in nežna, a tudi boleče nasilna kot posledica Matjaževe nesposobnosti človeške komunikacije v skrajni socialni in bivanjski stiski ter njegovega ekstravertiranega oddajanja obupnega krika »Na pomoč!« v obliki samopogubnega terorističnega nasilja. Realistično stilizirane in ponekod ironično zmehčane podobe standardnih »bifejskih rastlin« ter nedolžnih talcev samorastniške teroristične akcije so prispevali Jože Hrovat kot tudi po upokojitvi s pozitivnim »pedagoškim erosom« radodarni Ata, Mira Lampe Vujičič kot nekoliko »preddelavsko« privzdignjena in do bezniškega okolja prezirljiva Mamka, Vojko Belšak kot v Nežo bolestno zaljubljeni Invalid »s potrebami«, Maja Poljanec kot iz nekdanje spremljevalke mis napol priučena novinarka zasebne Face TV Petra ter Blaž Valič kot od nje parazitsko odvisni »večni« Študent slikarstva.
Slavko Pezdir, Delo, 10. 2. 2009

Krstna postavitev nasploh uprizoritveno skrbno obdela Skubičevo besedilo, pri čemer učinkujoče izpeljanemu prikazu neodziva okolice predhodno priključi še dodatno členjen in zato toliko bolj izpostavljen polaščevalski odnos gostov do natakarice. Zanimivost tega »objekta« podkrepi zdaj kot televizijski šov (s pritiklinami astroloških znamenj) predstavljen Nežin videoportret. /…/ uprizoritev, ki se odloči za odigranje v enem zamahu in spremembo med dejanjema spretno reši s scenografskim (Mojca Kocbek Vimos) zasukom, je, čeprav v atmosferski gradnji drugega dela malce obtiči, dovolj tekoča, predvsem pa karakterno izčiščena. K temu prispevajo lektorsko vodstvo Srečka Fišerja in kostumografija Tanje Zorn Grželj ter seveda igralske interpretacije: Marjute Slamič kot naivne (ljubezenske) žrtve Neže, Primoža Pirnata kot življenjsko razočaranje v nasilje pretvarjajočega Matjaža, Jožeta Hrovata kot dobrodušnega Ata, Mire Lampe Vujičić kot nergaške Mamke, Vojka Belšaka kot zanemarjenega Invalida, Maje Poljanec kot novinarsko amaterske Petre in Blaža Valiča kot zbadljivega večnega Študenta
Ana Perne, Dnevnik, 12. 2. 2009

Krstna uprizoritev Skubičevih Neskončnih štetih dnevov (2006) prihaja v pravem trenutku. Ne samo zaradi svetovne finančne krize, ki vse bolj prazni žepe in srca ljudi, ampak predvsem zaradi opozarjanja na nasilno žilo, ki utripa v družbi in grozi, da se bo vsak čas razpočila in do grla zalila svoje individualizirane državljane. Terorizem je postal največja grožnja, ker se lahko zgodi kadarkoli in kjerkoli ter prizadene kogarkoli. /…/ Prvo dejanje drame … deluje kot študija primera, realistični zapis družbenega stanja /…/. Preslikava realnosti deluje predvsem komično. Drugo dejanje opravi s smešnicami in med dramske protagoniste takoj zareže opravičeno-neopravičljivo nasilje Protagonisti so družbeni tipi, značilni predstavniki svojega deprivilegiranega razreda. /…/ Ocena: 4
Ana Ivanič, Indirekt, 14. 2. 2009


Predstavo je premierna publika tudi zaradi uglajene režijske in igralske interpretacije nagradila z dolgotrajnim odobravajočim ploskanjem. Vidno zadovoljen s predstavo je bil tudi prisotni avtor /…/. Matjaž Latin je, ob dramaturški razčlenitvi Martine Mrhar, režijski čopič namočil v povsem realistično deziluzijo /…/.
Matjaža, pri katerem se redki nežni trenutki zmeraj bolj umikajo pred grobimi nevrotično nasilnimi izpadi, je plastično in dovršeno zniansiral Primož Pirnat. Nežo, ranljivo dekle, ki jo dogodki iz začetne naivne vere v sočloveka vodijo v trdo realnost in v temni jutrišnji dan, dobro dekle, ki si ga skušajo ostali vsak po svoje »prilaščati«, je z iskrenostjo, bogatim čustvenim razponom in včasih prav dramatičnim navdihom imenitno izoblikovala Marjuta Slamič. Svojsko figuro invalida, ki mu priklenjenost na voziček ni ovira za spolne pohotnosti, je tudi z učinkovito mimiko in gestikulacijo ustvaril Vojko Belšak. Dovršen lik upokojenega profesorja biologije, ki bi iz iste nagnjenosti rad pomagal Neži, je izdelal Jože Hrovat, ki je imel za študij vloge na razpolago prav malo časa, saj je v predstavo vskočil namesto obolelega Bineta Matoha. Mamko, upokojeno uradnico, ki v mladi Neži vidi tekmico in izgubljeno dušo, in bi rada zahajala v kakšen bolj fin lokal, je z zrelostjo igralskega znanja odigrala Mira Lampe Vujičić. Faliranega umetnika, še zaverovanega v svoje umetniške zmožnosti, je poosebil Blaž Valič, Maja Poljanec pa je bila novinarka z neizpolnjenimi ambicijami in lezbičnimi težnjami. Ta slovenski mikrokozmos, ki naj bi bil odraz splošne ukleščenosti današnjega človeka v neizprosen družbeni sistem, je odlično predstavil Matjaž Latin, ki se namenoma ni spuščal v reinterpretacije Skubičevega teksta, ampak ga je postregel takšnega, kakršen je, realističen, oster, brez iluzij, ki pač ne sodijo v današnji zmedeni čas.
Iva Koršič, Novi glas, 19. 2. 2009

nagrade

  • Igralec Primož Pirnat je prejel nagrado sklada Staneta Severja za igralske dosežke v slovenskih poklicnih gledališčih v sezoni 2008/2009, med drugim tudi za Matjaža v predstavi Neskončni šteti dnevi.

festivali in gostovanja v tujini

  • Mejn(ni) fest - Neta festival, Koper, Nova Gorica, 2009
  • Borštnikovo srečanje, Maribor, 2009
  • Slovenski festival komornih uprizoritev SKUP, Ptuj 2009
  • Teden slovenske drame, Kranj, 2010

Prikaži celoten spored za predstavo

  • 04. 02. 2009 ob 20.00. SNG Nova Gorica. Predpremiera. Za abonma Sreda, Konto in Izven.
  • 05. 02. 2009 ob 20.00. SNG Nova Gorica. PREMIERA. Za abonma Premiera in Izven.
  • 12. 02. 2009 ob 20.00. SNG Nova Gorica. Za abonma Četrtek, Konto in Izven.
  • 14. 02. 2009 ob 20.00. SNG Nova Gorica. Za abonma Sobota, Konto in Izven.
  • 20. 02. 2009 ob 20.00. SNG Nova Gorica. Za abonma Petek, Konto in Izven.
  • 21. 02. 2009 ob 20.00. SNG Nova Gorica. Za abonma Sobota A, Konto in Izven.
  • 20. 03. 2009 ob 18.00. SNG Nova Gorica. Za abonma Popoldanski, Konto in Izven.
  • 11. 10. 2009 ob 17.00. SNG Nova Gorica. Mejni festival NETA 2009. Za Izven.
  • 20. 10. 2009 ob 20.00. SLG Celje
  • 21. 10. 2009 ob 19.00. 44. Borštnikovo srečanje, Maribor
  • 05. 11. 2009 ob 20.00. Gledališče Koper
  • odpovedano
  • 30. 11. 2009 ob 19.30. Slovenski festival komornega gledališča Ptuj
  • 25. 01. 2010 ob 20.00. Dom II. slovenskega tabora Žalec
  • 26. 01. 2010 ob 20.00. Dom II. slovenskega tabora Žalec
  • 09. 02. 2010 ob 19.00. Grajska dvorana Murska Sobota
  • 10. 02. 2010 ob 19.00. Grajska dvorana Murska Sobota
  • 24. 03. 2010 ob 20.00. Prešernovo gledališče Kranj. Teden slovenske drame Kranj
  • 02. 02. 2021 ob 23.00. Splet. Arhivski posnetek na ogled od 2. 2. dalje