Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

"Nočem prebirati obrabljenih floskul: Nasilje ni rešitev, Vsak človek je po srcu dober, Zločinci so sami žrtve. Prav to je mobing."

Katja Hensel

Cifra, mož

Kopf oder Zahl

Šizodrama. Prva slovenska uprizoritev. Za mlade od 14 do 18 let.

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.


trajanje Predstava traja 1 uro in 15 minut in nima odmora.

koprodukcija

KUD Pozitiv Ljubljana in Umetniška gimnazija Nova Gorica

premiera

29. september 2011, SNG Nova Gorica, mali oder
Druga premiera 30. september 2011, SNG Nova Gorica, mali oder

o delu

Petnajstletni Krištof si odkritosrčno želi začeti znova. V novem razredu. Želi se spremeniti, postati boljši, pametnejši, močnejši, uspešnejši. Nekdo. Idol celotne generacije. A svoje novo življenje je začel z lažmi in prikrivanjem. Krištof je bil več tednov v poboljševalnici, ker je brutalno pretepel nekega vrstnika. To je pase. Zdaj je vse drugače. V šoli je priden, prekine stike s starimi prijatelji. Toda novo življenje kar noče in noče steči v pravo smer. Njegovih staršev nikoli ni doma. Nekdanji prijatelji poskrbijo, da jih ne pozabi. Novi sošolci ga sabotirajo. Tukaj je še Drugi, ki mu neprestano greni življenje, nenehno komentira njegova dejanja, izjave, in stavi, da bo Krištof kmalu spet pristal v čuzi. Med njima se vname hud boj. Enkrat dobi cifra, drugič mož.

Katja Hensel, igralka, režiserka in dramatičarka, rojena leta 1967 v Hamburgu, je v Berlinu in Nikoziji na Cipru raziskovala, kako najstniki razmišljajo o nasilju: Kako zaničljiva opazka sproži udarec v obraz in kako iz tega udarca nastane množični pretep? Kakšno je nasilje, ko eskalira? Kako nam ga privzgojijo, kako se nanj privadimo, kako ga izvajamo, kako ga predajamo naprej in kako najstniki z nasiljem živijo? Kateri kulturni in družbeni vzorci vsebujejo nasilje? Iz njihovih odgovorov so nastala besedila in improvizacije. Na teh zbranih materialih temelji besedilo Cifra, mož, ki je nastalo po naročilu gledališča Theater an der Parkaue Berlin in gledališča THOC na Cipru v okviru večjega projekta »Young Europe – Young Creation and Education in Theatre«, ki ga izvaja European Theatre Convention. Besedilo tudi ustvarjalcem naše uprizoritve rabi kot material, ki so ga obdelali in priredili slovenskemu prostoru, kjer pretepi iz šolskih dvorišč postajajo novice dneva, in se zdi, da nimamo več vzodov, kako se soočati z nasiljem v šoli, družbi in vsakdanjem življenju.

Predstava Cifra, mož je bila zaradi svoje vzgojne tematike tudi del projekta Skozi umetnost o medosebnih odnosih, ki sta ga oblikovali posebni delovni skupini MSŠ, MK, MOP in Inštituta za kriminologijo. Del projekta se je odvijal tudi na Kulturnem bazarju 2012 v Cankarjevem domu v Ljubljani.

VTISI UČENCEV IN UČITELJICE O PREDSTAVI CIFRA, MOŽ

VTISI UČENCEV



INTERVJU Z UČITELJICO
Kaj mislite, da je glavna vrednota/pomanjkljivost predstave Cifra, mož, ko govorimo o izobraževanju o nasilju za mladostnike in odrasle?
Glavna prednost predstave je zagotovo njena neposrednost, šokantnost, tudi grobost …, ki prepriča. 1. in 3. del predstave sta super, učenci so takoj »padli« v dogajanje. 2. del pa je za osnovnošolce mogoče malo prezahteven.

Ali mislite, da predstava odraža realno stanje na slovenskih šolah ali ga morda popači?
Smo manjša podeželska šola, na srečo predstava pri nas še ne odraža realnega stanja. Se pa prisotnost nasilja med mladimi iz leta v leto povečuje, če bo šlo s takšno hitrostjo tudi v prihodnje …

Ali lahko predstava prispeva k odpravljanju nasilja med mladostniki? Če da, kako?
Vsaka predstava z jasnim nedvoumnim sporočilom prispeva k odpravljanju nasilja, žal samo prispeva, odpravlja pa ga ne.
Učencem smo predstavo pred ogledom le »v grobem« predstavili, po predstavi pa smo se pri pouku kar nekaj ur pogovarjali o vsebini, o sporočilu, dvojnosti osebnosti, o tem, kako težko se je vrniti na »pravo« pot, pomenu družine, branja, glasbe, športa, osamljenosti, dvoličnosti odraslih … Zanimivo, učenci so se bili pripravljeni pogovarjati!
Predstava jih je šokirala, s tako neposrednim sporočilom se le redko srečajo. Manj nasilni učenci so bili po ogledu bolj kritični – predstava se jim je zdela pretirana, trdili so, da pri nas še ni tako hudo … Učenci, ki so nasilni, pa so se v likih prepoznali (eden od devetošolcev mi je povedal, da je bil prav užaljen, ker sta ga igralki kar v nekaj prizorih posnemali???).

Ali mislite, da predstava s svojo vsebino mladostnike spodbuja k nasilju ali jih odvrača od njega?
Zagotovo odvrača – nenasilni učenci dobijo potrditev, kateri jaz je bolj zdravo poslušati, nasilni učenci se dobesedno vidijo v liku (in na to, kar vidijo, niso ravno ponosni).

Nekateri odrasli menijo, da otroci v gledališču ne smejo gledati predstav z vsebinami o nasilju ali čemurkoli podobnem, ker da so zanje neprimerne. Nekateri pa so mnenja, da prav take predstave vzpodbujajo mlade k premisleku in k odkritemu soočanju s tovrstno problematiko. Kaj menite vi?
Dejstvo je, da se otroci že zelo zgodaj srečajo z nasilnimi (pa tudi kakimi drugimi) vsebinami (računalniške igrice, TV …). Tega se ne da preprečiti. O tem se je treba pogovarjati! Moraliziranje, prikazovanje lažne stvarnosti, žuganje s prstom ne »vžge« več! Neprestano opozarjati na to, kako grdo je, če preklinjajo, je čisto brez zveze, dosežeš samo nekaj – še bolj bodo preklinjali. Slišati in videti in to še tako pogosto in prepričljivo kot v predstavi) – to je pa nekaj čisto drugega …

Sara Žbogar
Učiteljica na OŠ Dutovlje

v medijih

KRITIKOV POGLED

Ljubi Drugega kakor samega sebe

Igra Katje Hensel Cifra, mož je mladinska igra, zato je toliko bolj razumljivo, da je nastala v koprodukciji z ustanovama, ki jima je ciljno namenjena, z goriško gimnazijo in kulturno gverilsko sekcijo ljubljanskega dijaškega doma.
Pred nami je namreč Krištof z materjo ravnateljico in očetom na mirovni, se reče vojaški misiji na Kosovu, kar oboje že kaže osnovno zagato sveta, razpoko med tem, kaj je deklarirano in kaj je spodaj; kdo je že rekel, da je borba za mir isto kot kopulacija za nedolžnost, in če ravnateljica laže učiteljskemu zboru o tem, kje je njen sin, je s tem tudi nekaj hudo narobe, svet je zlagan in dvodelen, eno navzven, drugo navznoter. Krištofa ugledamo v trenutku, ko pride iz poboljševalnice in se besno spopada s svojim Drugim; njegov Drugi, sogovornik in antagonist, je namreč senca, tisto tlačeno in agresivno, tisto, kar zmaguje v trenutkih zmanjšane razsodnosti in Krištofa vedno znova pripelje v težave; poboljševalnica je samo vrh ledene gore, vidimo, kako ga Drugi opozarja, kako je prej čefurja na gobec, da so leteli zobje, kako je zlasal sošolko, takšne stvari. Ta Drugi je malo podoben Perotu, hevimetalcu iz romana Fužinski bluz Andreja Skubica, ki se mu med raznovrstnimi prikaznimi iz njegove preteklosti in sanjarjenjem o vrstnikih, ki so se bodisi prodali – ali pa še bolj zabluzili, kot je sam, ki je le raznašalec brezplačnega oglasnika in torej še stopnico nad dnom, zdi, da je tisto, kar potrebuje svet, nekaj več z ničimer povzročenega nasilja. Da je treba ta svet razfukat, da je nasilje edini odgovor na nasilje družbe, da je treba probleme odlagati in prelagati, dokler gre, ne pa reševati, za kar je najbolj primeren način alkohol in pretep, da je treba takoj napasti vse čedne punce in biti potem užaljen in besen, če ne uspe pri vsaki. Henslova je dramo ponotranjila, vse se dogaja v Krištofovi glavi, ja in ne, za in proti, dobro in hudobija, dve plati istega kovanca, cifra in mož si stojita nespravljivo nasproti in zmagujeta, zdaj ena, zdaj drugi.
Ta v kratkih replikah spisana igra ni brez referenc; ena od njih je roman Julesa Verna V osemdesetih dneh okoli sveta; ne samo zato, ker je tam junak in njegov protiigralec, ki mu hoče pokvariti stavo in deluje proti projektu, tudi zato, ker je v Cifri, možu ves čas spopad med govejostjo in zaplankanostjo na eni ter dopuščajočim kozmopolitizmom in multikulturnostjo na drugi strani. Dilema je namreč, ali se bo Krištof poistovetil z idejami sožitja in sobivanja, in to kar na evropskem nivoju (čeprav tudi tam, priznavajo, marsikaj škriplje), ali bo zmagala ozka idenfifikacija Drugega s skupino delinkventov, ki se konstituirajo na račun drugih, Kitajčkov in Zamorcev. Igra kljub svoji formalni škrtosti, ki ne izključuje inovativnosti, in prilagojenosti morda manj izurjeni in z velikimi dramatičnimi temami manj seznanjeni publiki, odpira bistvene dileme današnjega časa, loteva se nasilja, ki je indikator strahu in nelagodja v svetu, v času, ki je izgubil svojo utopično in emancipatorično dimenzijo, svetu, kjer so odpovedali osnovni mehanizmi nagrajevanja in kaznovanja in se nam potem zdi, da je vse narobe in da so vsi morebitni pedagoški zgledi večinoma zmotni in zlagani.
Dramaturginja in prevajalka Urška Brodar in režiser Marko Bulc sta besedilo nekoliko skrajšala, predvsem pa prekinila; zadnji del – tisti po ponovnem izbruhu agresivnosti, torej po zmagi Drugega, ki si po potlačitvi in zapiranju v omaro in zavijanju v preprogo opomore in prevlada, tako da se vse konča z razstrelitvijo – je namreč liričen, gre za odhod na odprto morje možnosti, sicer na zaporniški ladji, morda tudi malo bolj abstrakten. Igra Henslove je prekinjena z dvema potujitvama, z opozorili, kaj se dogaja, oziroma bi se moralo dogajati na odru, konča pa se s fakičem, z iztegnjenim sredincem, torej uporno in nekako v skladu s Krištofovim siceršnjim neprilagojenim vedenjem. Po tem prvem odhodu prideta igralki – uprizoritev izrabi isti trik kot recimo 5 fantkov.com Simone Semenič, da je namreč zasedba spolno navzkriž – in poskušata vzpostaviti kontakt s publiko. Premierska se je za preverjanje učinkovitosti takšnega pristopa čisto preveč mlačno odzvala, rampe nista uspeli prebiti, zato sta v podaljšku odigrali replike, ki so bile v igri sčrtane, o mobingu, nasilju, takšne stvari, ki jih Krištofu šepeta Drugi, kadar je najbolj jezen na cel svet. Vse skupaj zašpili udaren rep, ki ga podpisuje Valterap.
Predstava je minimalistična; velika šolska torba je edini rekvizit in osišče scenografije Damirja Leventića, torba, ki je skladišče potrebščin, šolska tabla in obenem stopnjevani gradbinski kaos, zapisan v besedilu, torba kot provizorični prostor domačnosti in nadomestek doma. Kostumografija Mateje Benedetti poudari zrcalnost obeh delov Krištofa, igralki sta v identičnih kostumih, kar dobro podčrta, da gre za eno samo osebo, da je spopad med njima notranja zadeva.
Igralki Medea Novak in Arna Hadžialjević sta oba Krištofova pola odigrali z veliko energije, divje in z vso impulzivnostjo in agresivnostjo, ki gre k mulariji in delinkventom še prav posebej, kar je dobro zadelo uličarstvo, brezdomnost, stilizirano in tipizirano vedenje tolp in skupin s ceste, z igrišč. Igralki dobro izkoristita spremenjeno, pomožačeno in frajersko držo, ki bolj kot ne prikriva nemoč in slabo samopodobo, priotnih je tudi precej medsebojnih fizičnih provokacij in nasilja, bolj kot ne nakazanega, včasih tudi čisto konkretiziranega, kakršnega tudi sicer lahko vidimo pri mladostnikih, kadar se borijo ali utrjujejo svoje mesto znotraj skupine, ko si prizadevajo za kljuvalni red – koreograf je bil Sebastijan Starič. Ker je torba edini rekvizit, seveda odpadejo nekatere drastične prvine borbe za prevlado, recimo zaklepanje v omaro, zazidanje, tudi postopno rušenje in kaotizacija sveta, ki je predložena v besedilu.
Uprizoritev bo verjetno bistveno bolje kot zadržana in kot da strokovna premierna publika verificirala in potrdila ciljna publika; ker je v njej kar nekaj mulariji všečnih in imanentnih zadev, od specifične uporne energije do repa, verjamemo, da bo pri tem uspela.
Matej Bogataj

/…/ Avtorica teksta je glavnega junaka na odru razdelila na dva dela, na dve osebi, Krištofa in Drugega, ki mu ne da zaživeti po novem, saj ga stalno vleče v prejšnje vzorce, in s tem na zanimiv način prikazala notranji konflikt. Režiser Marko Bulc se je odločil, da moška lika zasede z ženskama. Medea Novak in Arna Hadžialjević sta v vsebinsko in čustveno nabitih monologih in dialogih naravnost blesteli. Ko rečemo, da to pač ne more biti samo igra, ko kot gledalci začutimo, da je igralec dobesedno prevzel lastnosti lika, ki ga upodablja. Uro trajajoča borba o nasilju in z nasiljem je močno udarjala med gledalstvo in ga soočala z realnostjo. Nasilje je povsod, moraliziranje ne pomaga, saj se mu težko upremo. Razlogov je mnogo več, še največ v neiskrenosti in zlaganosti, ki nas obkrožata. Pa tudi v tem, da kljub civiliziranosti človeška rasa izvorno sodi med nasilne. /…/
Ingrid Kašca Bucik, Radio Slovenija, 30. septembra 2011

/…/ V ospredje je Henslova postavila nemirnega, negotovega in samotnega petnajstletnika Krištofa, ki se po vrnitvi iz prevzgojnega doma želi v novem šolskem okolju in z novimi vrstniki za vselej posloviti od prejšnjih družbeno spornih in preganjanih vedenjskih vzorcev in »prijateljev«, ki so ga vztrajno zapeljevali na stranpoti. Pri tem mu po eni strani prav nič ne pomagajo značilno odsotni starši (oče je, paradoksalno, oficir na eni od mirovnih misij OZN), po drugi strani pa njegove najboljše namere od znotraj nenehno razjeda in postavlja pod vprašaj drugi del njegove osebnosti – Drugi. Krištofov notranji konflikt je dodatno ponazorjen z razpetostjo med romantičnim svetovljanskim popotništvom Vernovega romana V osemdesetih dneh okoli sveta (1872) ter drznim spuščanjem v globočine lastne duševnosti, toda brutalno postavljen v prepoznavno družbeno vsakdanjost svetovnega in lokalnega nasilja, nestrpnosti in samovolje odraslih in »velikih«, ki s samoumevnostjo zlorabljajo svojo moč in z njo manipulirajo. Prav njim (in torej tudi nam, odraslim) Krištof z obema obrazoma svojega jaza na koncu »ufris« zapoje svoj jedko uporniški rap, ki zazveni kot še en ozaveščevalni poskus »zmerjanja občinstva«. /…/ Ključni notranje energetsko nabiti ter pred zunanjim svetom negotovi in ranljivi fantovski različici Krištofa sta temperamentno in s pravo mero oživili Medea Novak kot pozitivno nastrojeni Krištof ter Arna Hadžialjević kot negativno destruktivni Drugi. /…/
Slavko Pezdir, Delo, 4. oktobra 2011

Predstavo Cifra, mož, ki so jo premierno uprizorili v Slovenskem narodnem gledališču in je prvenstveno namenjena najstnikom, si bomo zapomnili po odlični igri Medee Novak in Arne Hadžialjević. Predstava se je odvila v divjem reperskem ritmu in, kar je najpomembneje, najstnikom je bila všeč. /…/
Klavdija Figelj, Primorske novice, 4. oktobra 2011

/…/ Razvidno je, da Cifra, mož z nabojem eksperimenta in s komunikacijskim šumom kot svojim počelom spodnaša dominantno šolsko institucijo in proizvaja svoje vrednote. Podaja predlog drugačnega modela pedagogike, ki bi temeljil na zaupanju do učečih, in privošči neprilagojenemu Krištofu svojo lastno, prezračeno izobraževalno izkušnjo: enakost brez hierarhij, kjer učeči ne krni pod formalnimi kalupi in si daje takt sam, na podlagi lastnih interesov in zmožnosti. To pa zastavlja nepredvidena vprašanja bistvu slovenske družbene »normale« sploh: kako ta oblikuje učeče se posameznike, ko povezuje izobraževalni sistem s kapitalistično ideologijo napredka? Bulc vztraja v razkoraku z gibanjem časa, subverziven v mejah, ki jih omogoča gledališka nacionalka. Preizkuša, ali lahko v hramu institucionalizirane odrske komunikacije prebuja s provokacijo. Si ni mogoče zamisliti pedagogije na bolj zdravih temeljih, sprašuje. To svojevrstno mikastenje publike s ponavljajočimi se konci in prometom odhajanja za oder in nazaj vse bolj izgublja središče in igralki se v zadostitev konvenciji ne prideta še enkrat poklonit občestvu, ki sta mu že povedali, kar gre. Ta drzna in ne preprosto ulovljiva predstava s svojimi konceptualnimi izhodišči postavi veliko na kocko in si marsikaj tudi oteži. A takšno je gledališče, ki gre čez oder kot orkan in nagovarja zahtevnejšo publiko. Težko je napovedati, kaj oprijemljivega bo doseglo, a naposled je pred nami profil teatra, ki se obnaša akcijsko in pokaže, da smo v resnici sprijaznjeni z gledališčem zglajene forme.
Primož Jesenko, Dnevnik, 12. oktobra 2011

festivali in gostovanja v tujini

47. festival Borštnikovo srečanje, Maribor, 2012



Komentarji
SNG Nova Gorica spodbuja razpravo uporabnikov o predstavah in o objavljeni vsebini na spletnih podstraneh predstav. Uporabnike pozivamo, da se pri komentiranju držite teme in upoštevate pravila govornega bontona. Tudi ostro kritiko ali nestrinjanje s posameznimi mnenji je mogoče izraziti brez osebnih napadov in žalitev. Neprimerne in žaljive vsebine bodo odstranjene.

Želim oddati komentar

Prikaži celoten spored za predstavo

  • 01. 09. 2011 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Predpremiera. Za vabljene.
  • 14. 09. 2011 ob 11.00. Gledališka dvorana Gimnazije Nova Gorica. Za Šolo.
  • 21. 09. 2011 ob 11.00. Gledališka dvorana Gimnazije Nova Gorica. Za Šolo.
  • 29. 09. 2011 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. PREMIERA. Za Abonma premiera in Izven.
  • 30. 09. 2011 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. PREMIERA. Za Vabljene in Izven.
  • 01. 10. 2011 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za Abonma sobota 1, konto in Izven.
  • 06. 10. 2011 ob 11.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za Šolo.
  • 07. 10. 2011 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za Abonma petek 1, konto in Izven.
  • 12. 10. 2011 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za Abonma Sreda 1, konto in Izven.
  • 14. 10. 2011 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za Abonma petek 2, konto in Izven.
  • 27. 10. 2011 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za Abonma četrtek 1, konto in Izven.
  • 09. 11. 2011 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za Abonma sreda 2, Konto in Izven.
  • 14. 11. 2011 ob 20.00. Gledališče Glej Ljubljana
  • 17. 11. 2011 ob 11.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za Šolo.
  • 17. 11. 2011 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za Abonma četrtek 2, konto in Izven.
  • 18. 11. 2011 ob 20.00. Gledališče Glej Ljubljana
  • 19. 11. 2011 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za Abonma sobota 2, konto in Izven. EVROPSKA NOČ GLEDALIŠČ
  • 21. 11. 2011 ob 11.00. Dvorana 1. slovenske vlade Ajdovščina
  • 24. 11. 2011 ob 11.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za Šolo.
  • 08. 12. 2011 ob 20.00. DIC Ljubljana
  • 12. 12. 2011 ob 09.30. Kulturni dom Krško
  • 12. 12. 2011 ob 11.30. Kulturni dom Krško
  • 05. 01. 2012 ob 11.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za Šolo. ODPADE zaradi bolezni v ansamblu.
  • odpovedano
  • 16. 01. 2012 ob 11.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za Šolo.
  • 24. 01. 2012 ob 11.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za Šolo.
  • 14. 02. 2012 ob 11.00. Kulturni dom Bovec
  • 07. 03. 2012 ob 11.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za Šolo.
  • 13. 03. 2012 ob 13.45. Kulturni bazar 2012, Cankarjev dom Ljubljana. Pred in po predstavi pogovor z umetniško vodjo SNG Nova Gorica Iro Ratej.
  • 16. 06. 2012 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za Abonma sobota A, konto in Izven. Zadnja ponovitev v sezoni.
  • 20. 09. 2012 ob 10.30. SNG Nova Gorica, mali oder. Za Šolo.
  • 24. 10. 2012 ob 13.00. 47. Festival Borštnikovo srečanje. SNG Maribor
  • 27. 11. 2012 ob 12.00. Gimnazija Nova Gorica
  • 12. 01. 2013 ob 18.00. Cankarjev dom Ljubljana