Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

"Morilci so med nami."

Eugène Ionesco

Morilec

Tueur sans Gages

Od pravljičnega k absurdnemu. Prva slovenska uprizoritev.

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.


trajanje Predstava traja 1 uro in 50 minut in nima odmora.

Igrajo

premiera

16. oktober 2013, SNG Nova Gorica, mali oder
Druga premiera 17. oktober 2013, SNG Nova Gorica, mali oder

o delu

Bérenger obišče novo zgrajeno četrt, pravo rajsko oazo sredi sicer otožnega mesta. Ko v zanosu občuduje lepote pokrajine, nenadoma ugotovi, da je naselje zapuščeno. Arhitekt ga seznani z obstojem skrivnostnega morilca, ki serijsko utaplja prebivalce. Bérenger se odloči, da mu bo preprečil nadaljnje zločine, in se poda na pot iskanja.
Eugène Ionesco (1909–1994), eden osrednjih predstavnikov dramatike absurda, z Morilcem odpira cikel četverice iger, v katerih nastopa Bérenger, upodobitev slehernika oziroma avtorjev alter ego. Ta se, naiven, a odločen, v svojem prvem dramskem nastopu zoperstavi morilcu, ki s svojimi zlimi dejanji vdira v rajsko pokrajino absolutne lepote. Dramo Ionesco oblikovno zastavi kot preplet različnih žanrov, ki se manifestirajo v sosledju treh značajsko različnih dejanj: pravljično poetični svet prvega predstavlja idealno »sijoče mesto«, drugo dejanje se prelevi v pravcato kriminalno dramo, v sklepnem delu pa je igri podana še tragična dimenzija, ko se osamljeni Bérenger naposled sooči z morilcem in spozna (lastno in splošno) nemoč v poskusu spreminjanja človeške usode. Ionesco v Morilca tako prenese občuteno bivanjsko tesnobo in lastni strah pred smrtjo.
Slovensko praizvedbo besedila je postavil mladi režiser Marko Čeh, ki je z uprizoritvijo tudi debitiral v SNG Nova Gorica.

Gledališki list

v medijih

V tridejanki iz svojega zgodnejšega obdobja lonesco, vodilni avtor dramatike absurda, sledi Berengerju kot sleherniku ali lastnemu alter egu, ki se po novici o nepojasnjenih umorih v Sijočem mestu, rajski četrti sredi temačnega mesta, odloči izslediti morilca. Režiser Marko Čeh, ki se tokrat prvič predstavlja v institucionalnem gledališču, Ionescovo žanrsko tridelnost dramske predloge v prevodu Ane Perne (od pravljično poetičnega sveta Sijočega mesta, prek kriminalne drame z Berengerjevim odkritjem dokazov, do tragične dimenzije intimnega prevpraševanja) poenoti v »absurd vsakdanje realnosti«, ki ga poraja človeška eksistenca. Naslovni morilec ni konkretna oseba, temveč »prazno mesto«, ki nenehno zasleduje človeško bivanje, ga teži, obremenjuje in posamezniku zastavlja nerazrešljiva vprašanja. S specifičnim, a doslednim avtorskim branjem Čeh umešča zgodbo v okvir »normalnosti in patološkosti« posameznika in družbe. Z jasnim kostumografskim namigom in izrazito stilizirano kaotično »norostjo« nekaterih stranskih likov usmerja interpretacijo situacije kot dogajanja znotraj psihiatrične klinike, v kateri nenavadne like sprejmemo kot običajen pojav, a hkrati v njih prepoznavamo življenjske oblike »zdrave družbe« zunaj ustanove. Absurdnosti zato ne zaznavamo kot posledice specifičnega slikanja ali nenavadnosti oseb in zgodbe, temveč jo prepoznavamo kot naravno danost človeškega obstoja in družbene strukture. Čeh vseskozi ohranja sporočilnost na dveh vzporednih ravneh; na ravni osebnega gre za temeljno stisko, kako živeti in se spopadati z bivanjsko bolečino, ogrodje konkretnih (ne)dejanj pa sega na širši nivo odgovornosti, ki z vsakršnim aktivnim ukrepanjem v želji po spremembi ogroža utilitaristično naravnan družbeni status quo. Prav zato je Berenger v svojem iskanju morilca osamljen. V druščini likov oblasti in znancev ali mimoidočih ga Kristijan Guček utelesi kot najbolj »zdravega med norci«, človeka, ki ga eksistencialni in družbeni paradoksi ne pustijo hladnega, kar poudarja tudi njemu nasprotna, hladna in odsekana igra posameznic, ki zasedajo vodstvene ali urejevalne družbene pozicije (Vesna Vončina kot Arhitekt in Policaj, Marjuta Slamič kot Mati Pipa, Maja Nemec kot Tajnica v Administraciji in Vojak). Takšna spolna zasedba je le eden od subtilnih subverzivnih vnosov, ki nakazujejo družbeno pogojenost in spremenljivost našega razumevanja in označevanja, kar premakne predstavo v duhovit nagovor, ki se dotika srčnega, etičnega in želja, strahov ter dilem, ki se pojavljajo v zvezi s tem. Tisti, ki ubija, ali tisto, kar ubija, z nenavadno lahkoto, na-ključ-no in brez razloga, za njegovo obsodbo pa se ne briga skoraj nihče, je s tem jasno postavljen(o) na raven vrednot in odločitev za odnos do lastnega življenja znotraj skupnosti.
Nika Arhar, Delo, 24. oktober 2013

Ionescova antidrama Plešasta pevka v režiji Vita Tauferja je med kritiko in občinstvom obveljala za najuspešnejšo uprizoritev tamkajšnjega gledališča, dobro pa se skoraj dve desetletji kasneje obnese tudi Morilec, ki so ga povečini mlajši ustvarjalci postavili na mali oder SNG Nova Gorica. Mojster teatra absurda, francoski dramatik romunskega rodu Eugene Ionesco (1909-1994), je Tueur sans gages - naslov običajno slovenimo v Neplačani morilec oziroma Morilec brez razloga - napisal leta 1957, v njem pa kakor v kasnejših igrah Nosorogi, Kralj umira in Sprehod po zraku v središče postavil Berengerja, sodobnega slehernika. Igra, ki jo je prevedla Ana Perne, na oder pa ob dramaturški pomoči Nuše Komplet postavil režiser Marko Čeh, od igralcev terja precej napora, a jim bržkone nudi tudi obilo užitka. Kakor seveda gledalcu, vajenemu tovrstne poetike. Na odru najbolj blesti Berenger, ki ga Kristijan Guček imenitno oblikuje kot vseskozi vzhičenega moža akcije: v krajših in daljših monologih premleva to in ono, vse po malem, brblja brez konca in kraja, se zaletava in odskakuje, trza, maha z rokami, natančno motri svet okrog sebe, se čudi, pada v nezavest, a se vsakič spet dvigne in vnovič krene v boj, nesmislu naproti. Uvodoma si nadvse zadovoljno ogleduje novo mestno četrt, sanjsko Sijoče mesto, kjer se parita modernost in sterilnost; scenograf je Marko Turkuš, za kostume, ki dobro nakazujejo značaje posameznih likov, je poskrbela Branka Pavlic, odrsko vzdušje pa v živo s povečini kitarsko spremljavo občuteno krepi Laren Polič Zdravič. Sijoče mesto Berengerju predstavi velepomembni Arhitekt (Vesna Vončina), v čigar tajnico Dany - kot brezdušno nasmejano lutko jo odigra Maja Nemec - se vzhičeni slehernik nemudoma zatreska. Jo kar takojci zaroči in iz nje nasilno skuša izsiliti "da". Pa mu načrte, ki se tako ali tako ne bi udejanjili, prekriža skrivnostni serijski morilec. V ribniku utaplja vse po vrsti, tudi ženske in otročiče. Ker si lokalni veljaki dajo več opravka s preganjanjem zapitega brezdomca (Miha Nemec) in urejanjem prometa, Berenger pravico vzame v svoje roke. Slehernik potuje skozi sodobno družbo: sreča stara gospoda (Ivo Barišič in Milan Vodopivec), ki jamraje ugotavljata, da so sijajni gospodje že skoroda izumrli, doleti ga politični shod rejke javnih gosi Matere Pipe, katere politični program je dolg niz samih protislovij - z diktatorskim pozerstvom jo upodobi Marjuta Slamič -, v kovčku znanca, zlovešče mrakobnega in grbastega Edouarda (Gorazd Jakomini), pa Berenger odkrije morilčeve pripomočke. Sijoče mesto je pač kraj, kjer ljudje ne vedo, kaj nosijo v lastnih kovčkih. Ker so obzirni do samih sebe. Morilec ni samo poln humorja absurda, temveč tudi prepreden z družbenokritičnimi bodicami. In jasno, Ionesco si vnovič jedko privošči rutinski avtomatizem, ki obvladuje človekov vsakdan. V daljšem sklepnem monologu, skorajda krajši monodrami, Berenger nagovori gledalcu nevidnega morilca - ali "zgolj" temnejšo plat samega sebe? "Ljubim človešto," se priduša. "Moram preprečiti zlo!" vzklikne. In pred morilcem - ali sabo? se zapleta v neskončno nit lastnega humanizma. Vztrajno in zanosno tehta argumente v prid umoru in zoper njega. Vse bolj veruje zgolj še v ničevost vsega, čisto vsega. Kdo živi v zmoti: kdor seje smrt ali kdor se oklepa življenja? lonescova igra se sklene z nemočnim stokom.
Andraž Gombač, Primorske novice, 22. oktober 2013

V SNG Nova Gorica so Ionescov tekst izbrali tretjič. Po tako rekoč kultni predstavi gledališča Plešasta pevka in pred 10 leti uprizorjeni drami Kralj umira, so se tokrat odločili za Morilca, ki sodi v sklop štirih dram o Berengerju. Gre za krstno slovensko uprizoritev in sicer v prevodu Ane Perne. Ionesco v Morilcu v ospredje postavi slehernika, torej lahko vsakega izmed nas, Berengerja, ki že dolgo živi brez svetlobe in zgolj slučajno pride v sijoče mesto, novo mestno četrt, neke vrste oazo sredi siceršnje temačnosti. V njem je vse idealno, pravu čudež ugotavlja Berenger. Vendar ne. Po tej perfekciji hodi skrivnosten morilec, ki vsak dan umori nekaj ljudi. Glavni junak se z občutkom odgovornosti poda na pot iskanja uničevalca, vendar na koncu ugotovi, da morilca ni mogoče najti, saj je prav vsakdo od prebivalcev lahko on in tako spoznanje nemoči pri spreminjanju človeške usode prepletene s tesnobo in strahovi. Na novogoriškem odru je zaživel do potankosti izdelana in prečiščena predstava o prav taki sceni Marka Turkuša, nazornih kostumih Branke Pavlič in glasbi, izvajani tudi v živo, Larena Puliča Zdraviča. Mladi režiser Branko Čeh je, kot pravi sam, odličen avtorjev material, prav tako odlično povezal z igralsko ekipo na čeli s Kristijanom Gučkom v vlogi Berengerja. Guček je od začetka do konca sicer dveurne predstave izvrstno upodobil vse faze in oblikoval več kot prepričljiv lik slehernika. Ob njem pa so se z izdelano gledališko govorico zapisali prav vsi. Vesna Vončina, Maja in Miha Nemec, Milan Vodopivec, Marjuta Slamič, Gorazd Jakomini in Ivo Barišič. Novogoriški Morilec je brez dvoma predstava o kateri bomo še slišali.
Ingrid Kašca Bucik, Radio Koper, 17. oktober 2013

Mali oder lonescov Morilec in (ne)absurd vsakdanjosti Razkrivanje temnih senc v družbenem sistemu in posamezniku »V Arhitektovem Sijočem mestu prebivalce pobija Morilec in Berenger je odločen, da bo s pomočjo Edouarda našel Morilca, dokler ne pride do Zadnjega monologa.« To je opis zgodbe v enem stavku, ki jo svojim obiskovalcem v gledališkem listu ponuja Slovensko narodno gledališče Nova Gorica. Kot drugo letošnjo ponudbo v abonmaju so na mali oder postavili Ionescovo delo Morilec. Pravzaprav se naslov navadno glasi Morilec brez razloga. Natančnejši in bolj dobeseden prevod iz francoskega originala Touer sans Gages pa bi napeljeval k opredelitvi razloga, k dobičku: torej Morilec brez dobička (od svojega početja). Razpravljanje ima smisel, pa čeprav v zvezi z delom Eugenea Ionesca, ki zanikuje smisel. Nesmiselno iskanje smisla. Njegova teza, v skrajni sintezi kot je že naveden opis zgodbe, je, da človek išče razlage, motivacije za nerazložljivo, za nekaj, kar naj bi bilo izven človeka, vendar je v njem. V vsakem. Torej ni morilec nekdo izven sistema, temveč je del njega. Morilec se pojavi v Sijočem mestu, kjer je vse svetlo, pa očitno ni. Ne samo, da ni, celo njegova prisotnost in pa zločini ne vzbujajo velikega odpora. Po prvem zanimanju postanejo dejstva, na katera je treba računati. Nič več. Nič manj. In v tem svetlem svetu se znajde Berenger, ki hoče Morilca izslediti, ga prijaviti, na koncu pa dojeti smisel njegovega početja. In tu se sprožijo številna bistvena vprašanja. Berenger jih zastavlja Morilcu, predvsem pa samemu sebi. Avtor je o tem, kaj se zgodi v Zadnjem monologu, v Spominih na smrt podal takšno razlago: "Kaj ne gremo konec koncev čisto vsi zgolj smrti nasproti? Smrt je vendarle konec, cilj vsakršnega obstoja. Smrti ni potrebna podpora kakršne koli ideologije. Življenje je umiranje in ubijanje: vsako bitje se brani z ubijanjem, ubija, da bi živelo. Mislim, da v sovraštvu človeka do človeka - ki potrebuje določeno doktrino, da ima lahko ob ubijanju pravičniški občutek - da v tem vrojenem zločinskem nagonu, pa naj bo političen, domoljuben ali verski, prebiva podtalna mržnja do človečnosti in do človekove smrtnosti." Svojega čreda se je Eugene Ionesco dosledno držal. Tudi v Morilcu, njegovem manj znanem delu, v katerem prihaja do izraza - kot je sam rekel - doza naivnosti. V kasnejših letih je ni bil vesel. Ni je zanikal, ker je pač treba sprejeti, kar si enkrat zapisal. Vsekakor pa Morilec, napisan leta 1958, začenja Berengerjevo "serijo" pa čeprav naj bi že v prvem delu umrl. To pa za avtorja, ki pravi, da "je zares absurdno (ali nenavadno) pravzaprav dejstvo, zares absurdna je resničnost" ni nikakršna ovira. V prevodu Ane Perne in dramaturgiji Nuše Komplet je za SNG Nova Gorica Morilca režiral Marko Čeh. Najbolj nazorna v igri Ionescove absurdnosti sta bila začetni in zaključni prizor. V prvem se Berenger čudi in klanja Arhitektovi kreativnosti: strmi nad Sijočim mestom. Vendar se kmalu napove Morilec, ki med drugim umori tudi zaželeno Berengerjevo "zaročenko" Dany. In Arhitekt postane Komisar, iz ustvarjalca se prelevi v nadzornika. In zgodba se preko raznolikih srečanj v iskanju Morilca in dokazov za njegove zločine odvija do (že omenjenega) Zadnjega monologa. Težo dogajanja, ki niha med absurdom, grotesko in tudi komedijo, v veliki meri nosi Kristijan Guček kot kredibilen Berenger. Obkroža ga vrsta, bolj ali manj posrečenih likov: Vesna Vončina je Arhitekt in Policaj; Maja Nemec Dany in Vojak; Miha Nemec Klošar in Pijani moški; Milan Vodopivec Gostilničar in Drugi starec; Marjuta Slamič Hišnica in Mati Pipa; Gorazd Jakomini Edouard; Ivo Barišič Prvi starec in Stari gospod; Loren Polič Zdravič - tudi avtor glasbe - pa Glas z desne zgoraj. Ob že omenjenih so uprizoritev soustvarili še lektor Srečko Fišer, scenograf Marko Turkuš, kostumografinja Branka Pavlic, svetovalca za gib Nastja Bremec in Michal Rynia in oblikovalec svedobe Samo Oblokar. V današnjem, povsem odčaranem svetu Ionescova absurdnost ne izzveni tako nenavadno: kar je bilo izstopajoče, je danes večkrat "normalno"
Pahor Breda, Primorski dnevnik, 19. oktober 2013

nagrade

  • Kristijan Guček - Nagrada tantadruj za igralsko stvaritev 2014 za vlogo Bérengerja v uprizoritvi Morilec
  • Kristijan Guček - Nagrada Sklada Staneta Severja 2014 za igralske stvaritve v slovenskih poklicnih gledališčih, med drugim tudi za vlogo Bérengerja v uprizoritvi Morilec


Komentarji
SNG Nova Gorica spodbuja razpravo uporabnikov o predstavah in o objavljeni vsebini na spletnih podstraneh predstav. Uporabnike pozivamo, da se pri komentiranju držite teme in upoštevate pravila govornega bontona. Tudi ostro kritiko ali nestrinjanje s posameznimi mnenji je mogoče izraziti brez osebnih napadov in žalitev. Neprimerne in žaljive vsebine bodo odstranjene.

Želim oddati komentar

Prikaži celoten spored za predstavo

  • 16. 10. 2013 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Premiera. Za Vabljene in Izven.
  • 17. 10. 2013 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Premiera. Za abonma Premiera in Izven.
  • 23. 10. 2013 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za abonma Sreda 1, Konto in Izven.
  • 30. 10. 2013 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za abonma Sreda 2, abonma Mali oder, Konto in Izven.
  • 09. 11. 2013 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za abonma Sobota 1, Konto in Izven.
  • 15. 11. 2013 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za abonma Petek 1, Konto in Izven.
  • 16. 11. 2013 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za abonma Sobota 2, za abonma Sobota A, Konto in Izven. EVROPSKA NOČ GLEDALIŠČ. Po predstavi nočni ogled gledališča.
  • 18. 11. 2013 ob 11.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za Šolo.
  • 19. 11. 2013 ob 20.00. Tolmin
  • 22. 11. 2013 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za abonma Petek 2, Konto in Izven.
  • 19. 12. 2013 ob 11.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za Šolo.
  • 16. 01. 2014 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za abonma Četrtek 1, Konto in Izven.
  • 06. 02. 2014 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za abonma Četrtek 2, Konto in Izven. Ob kulturnem prazniku ugodnejše vstopnice!
  • 07. 02. 2014 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za abonma Konto in Izven. Ob kulturnem prazniku ugodnejše vstopnice!
  • 22. 02. 2014 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za abonma Konto in Izven. Preloženo na 2. 3.
  • odpovedano
  • 02. 03. 2014 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za abonma Konto in Izven.
  • 15. 03. 2014 ob 19.30. SNG Drama Ljubljana