Tisti, ki jih reka ne spusti

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

premiera

26. januar 2006

o delu

Nekdanji član tolpe nasilnežev se po vrnitvi iz ječe odloči za novo, drugačno, urejeno življenje. Žena ga pri tem podpira, toda njuni viziji skupne idile se v ključni točki razhajata: ona si strastno želi otroka, on pa nikakor ne. Napetost zaostrujeta še ženina prijateljica, o kateri je on prepričan, da ga ne mara, ter skrivnostni kolega iz preteklosti, ki ga vabi nazaj na vznemirljive poti kriminala ... David Rabe, sodobni ameriški dramatik, scenarist in romanopisec, je na Slovenskem prvič predstavljen z igro Tisti, ki jih reka ne spusti (1991), v kateri je intenzivno psihološko raziskavo posvetil kvartetu samosvojih karakterjev, ki so postali del vsakdana tudi že v našem miljeju. Rabovo pisanje je na moč intenzivno, bistroumno in kljub nelagodju, ki ga občutimo ob brezkompromisni psihološki vivisekciji, tudi smešno.

Ideja o dveh takih nemočnih, zmedenih ljudeh, polnih infantilnih čustvovanj in želj, ki naj bi imela otroka, postala starša, me je močno pritegnila. Zazdelo se mi je, da bi bila dobra paradigma za preučevanje boja za moč, ki zaznamuje večino moško-ženskih relacij, obenem pa bi lahko nekoliko osvetlila tudi kugo popačenega starševstva, ki se tako širi, da se zdi že kar vsepovsod navzoča. Najbolj neizprosni, daljnosežni, nevarni in rušilni boji za moč se bijejo okrog objektov, ki nimajo nikakršne vidne povezave z močjo. Ah, sladko malo detece. Da dojenčki producirajo v svojih roditeljih avtomatične vzgibe naklonjenosti in zavetniške ljubezni - standardna fantazija. Rojstvo otroka lahko prinese veliko več kot splošno priznane in sprejete klišeje; nedolžnost zna priklicati na površje tudi temne, ne le svetle plati človeka.
David Rabe

v medijih

Uprizoritev dela Tisti, ki jih reka ne spusti je predstava, kakršno si želi vsako gledališče. To je dobro narejen gledališki komad, ne brez umetniških ambicij, ki pa se v nezahtevno besedilno predlogo ne stekajo na pretenciozen način, temveč jo z resnim premislekom predelajo v vznemirljivo gledališko delo. Predstavo se dobro gleda, zadovolji pa tako laično kot strokovno zahtevnejše občinstvo.
/.../
Koležnikova svojo režijsko pisavo izdeluje v dialogu s filmskim jezikom; Rabovo Reko scela vpne v žanrsko matrico filmske kriminalke in prav z njo vzpostavlja občutljivo ravnovesje med šarmantno lahkotnostjo in nelagodjem, lastnim obravnavani tematiki. Uprizoritev nosi usklajen igralski kvartet. Primož Pirnat ustvari prvovrstno igralsko študijo zločina v prefinjenem spoju psihološke in žanrsko opredeljene igre. Z globljim vpogledom v skupni izvor agresije in nemoči domišljeno stopnjuje razsuto stanje nekdanjega mafijca Phila v psihedelično doživetje tesnobe. Vlogo njegove ljubljene žrtve Susie, ki jo vodi obsesivna želja po otroku, utelesi Helena Peršuh v polnokrvju erotične strasti, žensko-otroškega izsiljevanja in brezumnega pogleda v prihodnost. Stereotipno vlogo Janice, katere edini motiv v drami je ta, da prijateljico loči od svojega moškega in jo spet zvabi med telesa surferjev, ravno prav individualizira Alida Bevk. Pred podoben izziv je postavljen Bine Matoh. Tokrat zadostuje igralčeva polna navzočnost v drži lisičjega, brezvestnega kriminalca Sala.
Barbara Orel, 6. februarja 2006, Dnevnik

Natančno domišljena in disciplinirano izvedena ter splošneje veljavna komorna uprizoritev o življenju oz. životarjenju t.i. malih ljudi na nevarno spolzkem robu družbe oz. veljavne zakonitosti v njej, a tudi o pogubnem pritisku posameznikovih moralnih bremen iz preteklosti na njegovo sedanjost.
/.../
Režiserka Mateja Koležnik /.../ je domišljeno in natančno gradila pregledno zgodbo in srhljivo vzdušje dogajanja predvsem z natančno nadzirano in partnersko (so)igro vseh štirih izvrstnih protagonistov. Vlogo na zunaj močnega, a navznoter krhkega in negotovega Phila, ki se poskuša v novem obdobju svojega življenja v podobi nespotakljivega zakonskega moža preživeti s statažami in manjšimi vlogami v pogrošnih televizijskih nadaljevankah, a ne zmore premagati (ključnega) samouničevalnega bremena preteklosti v sebi, je z bremenom neizrekljive teže in samoblokade v sebi prepričljivo izrisal Primož Pirnat. Nervozno begajočo in neučakano ženo Susie, ki si na klic narave v sebi mrzlično želi samouresničitve z rojstvom otroka, je z nenehno begavostjo zaznamovala Helena Peršuh. Ledeno brezčutno in mefistovsko zloslutno podobo domnevnega Philovega nekdanjega zločinskega kompanjona Sala je s poudarjeno občutljivostjo in virtuoznostjo prstov kakega kirurga, ki zna s skalpelom do milimetra natančno zarezati v organizem, rafinirano utelesil Bine Matoh. Vulgarno plosko in nastopaško napadalno karikaturo Susiejine v potrošništvu že zdavnaj "odrešilno potopljene" prijateljice Janice pa Alida Bevk.
Slavko Pezdir, 28. januarja 2006, Delo

Močna predstava /.../ obeta plodno življenje malega gledališkega undergrounda.
Andraž Gombač, 30. januarja 2006, Primorske novice

Režiserka Mateja Koležnik je nemoč in praznino komunikacije zaostrila do skrajnega konca. Samo dogajanje pa gradila na drobnih detajlih, obrazni mimiki, natančno dodelanem gibu vsakega lika, tako da je gledalčev zorni kot skorajda filmski. Navkljub razlikam pa sta tistim, ki jih reka ne spusti, skupna neprestana zadetost in frenetično tekanje za željami. So ujetniki samih sebe in družbenega mravljišča, v katerem živijo. Vsi imajo prerezane trebuhe, tako kot trupla, ki jih mafijci vržejo v reko, da ne bi nikdar priplavala na površje.
Lea Širok, 28. januarja 2005, Radio Slovenija 1

Prikaži celoten spored za predstavo