Izjemen uspeh našega gledališča na 56. Tednu slovenske drame – slavita predstavi 1973 in Anhovo!

12. 4. 2026

Na 56. Tednu slovenske drame je naše gledališče doseglo izjemen uspeh – prejeli smo kar štiri nagrade! Slavita predstavi 1973 in Anhovo! Ponosni pa smo tudi na predstavo Usje se je dalu, ki je prav tako navdušilo festivalsko občinstvo.

Nagrade 56. Tedna slovenske drame:

1973 – Šeligova nagrada za najboljšo uprizoritev tekmovalnega programa po oceni strokovne žirije,
1973 – Nagrada občinstva uprizoritev (povprečna ocena 4,860)
Anhovo – Posebna nagrada žirije za preplet umetniške odličnosti in družbene pozornosti,
Anhovo – Nagrada Slavka Gruma za najboljše novo nastalo dramsko besedilo za Katarino Morano in Žigo Divjaka.

Utemeljitve nagrad:

Šeligova nagrada za najboljšo uprizoritev tekmovalnega programa:
Nagrado za predstavo 1973 v režiji Tomija Janežiča, ki je nastala v produkciji našega gledališča in Evropske prestolnice kulture 2025, je med sedmimi uprizoritvami v tekmovalnem programu selektorice Zale Dobovšek soglasno razglasila strokovna žirija, ki so jo sestavljali Alja Predan (predsedujoča), Nika Arhar in Maximilian Zahn.

Uprizoritev 1973 režiser Tomi Janežič zasnuje kot štiriinpolurno gledališko praznovanje, v katerem se impresivno prepletejo življenjske zgodbe s političnimi in zgodovinskimi konteksti. Z naslovnim letom kot sidriščem, iz katerega se razpira pogled v preteklost in prihodnost, z mestom kot prepišnim izhodiščem odhajanj in vračanj ter s pripovedmi posameznih članic in članov širše družine, v katerih se nabirajo usedline družbenih koordinat, je uprizoritev kalejdoskop prostora in skupnosti, ki žari skozi upodobitve izjemnega igralskega kolektiva. Ob tem je treba pripoznati tudi celoto velikopoteznega gledališkega projekta Dodekalogija 1972–1983. Začenši z letom režiserjevega rojstva, vsako leto te transgeneracijske dokumentarne fikcije razpira epizodo, navdihnjeno z resničnimi življenji, a oblikovano skozi fikcijo. 1973 z umestitvijo zgodbe v obmejno mesto Nova Gorica subtilno in natančno zaobjame turbulentne premene 20. stoletja z njegovimi vojnami in spreminjajočimi se političnimi sistemi. Pri tem odpira široko družbeno panoramo, v kateri vznikajo intimni portreti likov. Tretjeosebna pripovedna perspektiva ustvarja prepričljiv učinek potujitve ter gledalke in gledalce opominja, naj se ne izgubijo le v osebnih zgodbah, temveč ohranijo zavest o širši sliki. Hkrati uprizoritev vztraja, da je zgodovina vedno (do)živeta izkušnja: gosta mreža usod in odnosov, ki tvorijo družbo in svet. Dogajanje prežema atmosfera tihe nežnosti, ki jo spremlja premišljen izbor glasbe tistega obdobja. Ob dejstvu, da ta gledališki maraton obsega enajst uprizoritev, ustvarjenih v enem samem letu, je tako visoka raven igre, režije in pisanja osupljiva. Čeprav drzna v svoji monumentalni zasnovi, je uprizoritev 1973 izdelana do najmanjših podrobnosti in – četudi zadržana v svojih učinkih – polna gledališke magije.

Posebno nagrado 56. Tedna slovenske drame po presoji žirije za preplet umetniške odličnosti in družbene prodornosti je prejela uprizoritev Anhovo (Žiga Divjak, Katarina Morano s strokovnima sodelavkama Jasmino Jerant in Moniko Weiss) v režiji Žige Divjaka in naši produkciji.

Dokumentarna drama Anhovo splete pričevanja, izjave in dejstva v kompleksno pripoved o življenju v Soški dolini, zaznamovanem s stalnim nalaganjem plasti strupenega azbesta, sežganih odpadkov, gospodarskega in političnega sprenevedanja ter ekološkega in zdravstvenega kolapsa, pa tudi z odločnim prizadevanjem za pravice prebivalk in prebivalcev, stisnjenih med drobce preživetja in težo uničevanja. Avtorski projekt je zgrajen na poglobljenem raziskovalnem procesu in precizni obdelavi dokumentarnega gradiva, ki se v masivni gmoti zavrtinči med različnimi glasovi, interesi in odločitvami. S poglobljeno analitičnostjo in pronicljivo konkretnostjo omogoča celovit vpogled v sistemsko ravnanje z odgovornostjo, s premišljeno postavitvijo ter odmerjenimi osebnimi in poetičnimi momenti pa poskrbi, da se dogajanje naseli v našo bližino in čutenje. Uprizoritvena zasnova in sinergična izvedbena moč igralskega kolektiva dosledno utripata z usodo skupnosti in njenim vztrajanjem ter nepopustljivo, angažirano in družbeno občutljivo držo oblikujeta v intenzivno uprizoritev, ki postavlja živ in nujen dialog z družbenopolitičnim ustrojem vsakdanjega in našo udeležbo v njem. Anhovo izpričuje čvrsto vizijo gledališča, ki vzrašča iz nujnosti in se s prav takšno nujnostjo tudi vrača v skupnost – ne več zgolj lokalno, temveč v širok javni prostor nas vseh.

Nagrado občinstva, ki jo Prešernovo gledališče Kranj podeljuje v sodelovanju z Mestno občino Kranj, je prejela predstava 1973, ki je v konkurenci sedmih uprizoritev tekmovalnega programa ter petih uprizoritev spremljevalnega programa letošnje festivalsko občinstvo najbolj prepričala. Gledalke in gledalci so po vsaki predstavi prejeli glasovnico in uprizoritev nagradili s točkami od 1 do 5 - uprizoritev je prejela povprečno oceno 4,860.

Nagrado Slavka Gruma za najboljše novo nastalo dramsko besedilo je med devetintridesetimi besedili žirija nominirala pet besedil in jo soglasno podelila Katarini Morano in Žigi Divjaku s strokovnima sodelavkama Jasmino Jerant in Moniko Weiss.

Anhovo je dokumentarna drama, oblikovana po lokalni zgodbi iz spodnje Soške doline, ki jo zastrupljata azbest in sežigalnica odpadkov. Zgodba ponuja različne začetke, a mimo uvodne izjave o omejitvi odgovornosti (angl. disclaimer) ne moremo. Vse to je fikcija. Pričevanja, spomini, dokumenti, statistike, medijska poročanja se nalagajo drug na drugega, dokler občinstvo ne more več ločiti zgodovine od sedanjosti. Oblikovno dialogi niso razločeni od didaskalij, vendar brez težav prepoznamo protagoniste, negativce, sivo pokrajino in Sočo, bistro hčer planin, ukročeno v tovarniški dolini. Struktura besedila je fragmentarna, ponavljajoča, obsesivna, saj posnema dolgotrajno, sistemsko uničevanje, ki se ne zgodi v enem trenutku, ampak se ponavlja v desetletjih. Avtorja ali pa mogoče kar avtorji (strokovni sodelavki in umetniška ekipa) se z resnico igrajo zgolj na začetku, v uvodni zavrnitvi odgovornosti, potem pa prepričljivo, resnobno, tragično, na trenutke humorno nizajo prizore rasti, zanikanja, sprenevedanja, (lažnega) upanja, predvsem pa obolevanja in umiranja. V zgodbi je malo prostora za optimizem, slutimo pa lahko, da se je nova doba začela z rojstvom okoljevarstvenega boja. Z zadnjo repliko Anhovo zacementira prikaz toksičnih razmerij med pohlepnimi posamezniki in skupnostjo, med politično voljo in strokovnimi odločitvami, med darežljivo naravo in umrljivimi telesi. To pa ni več lokalna zgodba, temveč nadnacionalna tragedija, ki se usede v pljuča.

Obema ekipama čestitamo. Bravo! Iskrene čestitke tudi vsem ostalim nagrajenkam in nagrajencem!