Nagovor
(P)ostanite del naše skupnosti
Prva misel, ki se je porodila ob opomniku, da je čas za uvodnik nove repertoarne knjižice, je bila: kakšno leto je za nami. Leto z veliko začetnico – leto, kakršno se v življenju posameznika najverjetneje ne ponovi. Leto Evropske prestolnice kulture (EPK) je zaznamovalo dve naši sezoni in nam prineslo številne izzive, pa tudi veliko napornega, včasih težkega dela. A hkrati je našemu gledališču in naši publiki podarilo nekaj izjemnega.
Gledalci zagotovo ne bodo pozabili ur, ki so jih preživeli ob predstavah Dodekalogije 1972–1983. Njeno dvanajstmesečno popotovanje od predstave do predstave, ki so bile poklon življenju v našem mestu, je ustvarilo posebno skupnost – takšno, o kakršni smo potiho sanjali. In vendar se je zgodila. Skupnost, ki jo povezuje umetnost, v kateri ni razprtij in nesoglasij, temveč prostor, kjer se lahko prepustimo lepoti življenja. O življenju so govorile tudi druge izjemne predstave, nastale v okviru EPK ali ob njej – V iskanju izgubljenega jezika, Usje se je dalu, Anhovo … Odprli smo tudi Amfiteater, nov prostor srečevanja in ustvarjanja skupnosti, prostor, kjer »v srcu dobro mislimo«. Prav zato si želim, da bi politika razumela moč umetnosti.
Za nami je leto, ki nikakor ni bilo lahko. Zahtevalo je veliko odrekanja in prilagajanja. Iskrena zahvala za vse, kar smo uspeli izpeljati, gre celotni ekipi gledališča – še posebej tehničnemu sektorju, ki je preteklo leto poimenoval kar »leto praktikablov«. Večina predstav namreč ni nastajala »po jusu«, kot bi rekli nekoč, temveč na najrazličnejših prizoriščih. Leto Evropske prestolnice kulture je znova potrdilo, da imamo izjemno predano ekipo, na katero bi bil ponosen vsak direktor oziroma direktorica.
Ta predanost se odraža tudi v dosežkih: 10.000 obiskovalcev več kot v letu 2024, nagrada tantadruj, štiri nagrade na Dnevih komedije, štiri nagrade na Tednu slovenske drame, uvrstitev na Borštnikovo srečanje ter festival Dnevi satire v Zagrebu – in to še zdaleč niso vsi odmevi uspešnega leta.
Vendar največji odmev zame ni v nagradah. Verjamem, da nas je vse to znotraj gledališča še bolj povezalo in utrdilo kot skupnost, ki zna premagovati ovire. Prav tako verjamem, da smo s predstavami v preteklem letu še dodatno utrdili skupnost z našimi obiskovalci – skupnost, ki jo gradimo že več kot petdeset let in ki smo jo lani obogatili z mnogimi, ki so prvič prestopili prag našega gledališča. To je skupnost, ki kritično razmišlja o vojni, ceni življenje in ga želi živeti v sobivanju.
In prav to je moja najgloblja želja za novo sezono.
S to željo vas vabim, da z novo sezono (p)ostanete del te skupnosti.
Mirjam Drnovšček
Direktorica SNG Nova Gorica
Da, zgodila se nam je skupnost, o kateri je v lanskem nagovoru pisal moj predhodnik Marko Bratuš. Po Evropski prestolnici kulture, tem »dogodku v mestu Gogi«, ki je razburkal naše kraje, nam polne dvorane in številne nagrade nakazujejo, da naše, primorske zgodbe sežejo do občinstva tako doma kot drugje po svetu. Čeprav individualne, odzvanjajo univerzalno, ker govorijo o talilnem loncu kultur na mejah in nenehni borbi narodov za svoj obstoj in boljše življenje. Zato bomo v prihajajoči sezoni pogledali še dlje, k bližnjim in daljnim sosedom, in poskusili osvetliti »vmesne prostore« med nami. Preučevali bomo zgodovino in sedanjost našega prostora, zato da bi lahko bolje videli bodočnost, ki se žal ne kaže svetla pred nami.
Skozi Vojnovićevo dramatizacijo romana z naslovom M. Sin stoletja bomo pogledali v čas nastanka fašizma in poskusili razumeti, kako je nastal ta družbeni pojav, za katerega se zdi, da danes dobiva grozljivo zrcalno podobo. Ob tem se bomo spomnili tudi na 100 let nastanka organizacije TIGR, ki je kot protiutež nastala leta 1927. V Kosovelovem letu bomo s kar tremi predstavami obeležili življenje enega naših najpomembnejših pesnikov, ki se je v začetku prejšnjega stoletja spraševal, kam gre ta svet. Pogledali bomo k Slovencem na drugi strani meje, tokrat tudi na Koroško – v dramatizaciji zadnjega romana Maje Haderlap bomo skozi oči žensk treh generacij spoznavali življenje slovenske manjšine. V koprodukciji z Bitef teatrom iz Beograda bo srbska režiserka prepletla dve družinski zgodbi: družino naših letalcev bratov Rusjan in družino znamenitega pisatelja Branislava Nušića, ki je na nenavaden način povezana z njima. Poskrbeli pa bomo tudi za še kako potreben smeh. Režiserka Jasmin Kovic nam bo pričarala romantično zgodbo, dramatizacijo italijanske filmske komedije, osredotočene na medčloveške odnose.
Tudi za nabor predstav iz drugih gledališč bomo poskrbeli, poleg že uveljavljenih bomo spletli tudi nekaj novih sodelovanj, na primer s študentsko produkcijo AGRFT, ki letos praznuje 80 let in govori o medvrstniškem spletnem nasilju, danes vse bolj pereči temi. Prvič smo se povezali tudi s Hrvaškim narodnim gledališčem v Zagrebu, kamor bomo odšli z dvema predstavama Dodekalogije 1972–1983, naše občinstvo pa bo lahko videlo dve njihovi predstavi v okviru naših abonmajev.
Vabljeni torej v našo skupnost, da bomo še naprej ustvarjali in ohranjali razmišljujočo družbo tistih, ki se radi družijo z umetnostjo, pogledajo na svet z različnih zornih kotov, odkrivajo nove svetove in se veselijo življenja skozi smeh in kritično misel, ki začini naša življenja bolj kot karkoli drugega.
Mag. Neda Rusjan Bric
Umetniška vodja SNG Nova Gorica