Nagovor
Drage obiskovalke, dragi obiskovalci!
Za nami je sezona dobrih predstav in to je najboljše vabilo v novo sezono, saj verjamem, da bomo nadaljevali z enakim žarom!
Evropska prestolnica kulture (EPK) je naše gledališče močno zaznamovala. Najprej s trilogijo Nezmožni umreti, v okviru katere smo uprizorili novo komično dramo V iskanju izgubljenega jezika, najbolj pa s projektom dvanajstih gledaliških predstav Dodekalogija 1972–1983. Kar nas je v začetku plašilo, se je skozi proces pokazalo kot nekaj edinstvenega in potrdilo se je, da najboljše stvari nastanejo, ko stopimo iz cone udobja. S projektom smo se nedvomno vpisali v zgodovino gledališča. Veselim se tudi septembrske komedije Usje se je dalu, ki prav tako ne bi nastala brez sodelovanja z EPK. Najbolj pa se veselim, da bodo vse predstave živele tudi potem, ko bo naziv prestolnice predan naprej, in da se začenja novo življenje v amfiteatru, ki ga bodo napolnile vsebine z različnih področij ustvarjanja.
Uvodnik pišem v času, ko grozijo novice o možnosti vojne, in sprašujem se, ali bi res prišli do takega stanja, če bi svet enako vsoto denarja, kot ga vlaga v orožje, vložil v umetnost in šolstvo. Ali pa bi imeli več vpogleda v lastne slabosti in napake, več sočutja in več tolerance do različnosti? Fraza vsi različni, vsi enakopravni je že zdavnaj postala samo prazna fraza, pa čeprav se vsi rodimo kot nepopisan list, na katerega človek lepi nalepke, ustvarjene po svojih priučenih merilih: moški, belec, katoličan, Slovenec, Evropejec, delavec, direktor, sovražnik, lep, grd … Toda – ali nismo v svojem bistvu vsi enaki, vsi z istimi željami po varnem in lepem življenju? Kdaj je postalo naše prekletstvo, da nam ni nikoli dovolj – ker ima sosed lepšo hišo, ker ima sodelavec dražji avto, ker je prijateljev otrok boljši v šoli? Tako se začne in konča se tam, kjer smo danes.
Moje vabilo je malo zašlo, a vendar je tudi razmišljanje o tem, kje smo in kam gremo, vabilo v gledališče. Umetnost kot eden redkih javnih prostorov, kjer se še postavlja vprašanja – tudi boleča – in razpira premišljanja, nam je namreč lahko podpora in eden temeljev boljšega življenja. Prepričana sem, da bomo tudi z uprizoritvami v naslednji sezoni ustvarjali zanimiv, komičen in včasih dramatičen temelj, na katerega se bomo lahko oprli, ko nas bo življenje preizkušalo.
In preizkušalo nas bo. Tudi nas, saj svojo uspešno pot zaključuje umetniški vodja Marko Bratuš. Zaključuje uradno, a ne odhaja povsem, saj bo z nami še sodeloval. Prijateljstvo, stkano v srcih, se ne konča, ko se ločijo službene poti. Marko, hvala za prehojeno skupno pot!
Mirjam Drnovšček
Direktorica SNG Nova Gorica
O skupnosti
Abonma. Sezonska vstopnica. Cenovne ugodnosti ob ogledu predstav na eni strani in zagotovljen obisk gledališča na drugi. Zmaga za obe strani. Ureditev, ki nas spremlja, že odkar pomnimo, ker – tako pač je. Pa je to res vse?
Ko smo na zadnji evropski konferenci razglabljali o načinih organiziranja abonmajev, paketov vstopnic in različnih razlogih zanje, se je izpostavilo, da večina gledališč to počne, ker so to pač počeli že vsi pred njimi. Malokdo od nas se je zares vprašal, kaj sploh pomeni abonma. Kaj poleg najočitnejših koristi pomeni zaveza, da spremljaš gledališče skozi celotno sezono?
In nas je prešinilo – skupnost. Z abonmajem nastane skupnost ljudi, ki skupaj hodi na predstave, ki jih zanje pripravlja gledališka skupnost. Izmenjava v gledališču se namreč ne zgodi samo med igralcem in posameznim gledalcem, ampak med obema skupnostma.
Skupnost pa je obenem tudi odgovor na vprašanje, kako se odzvati na vse bolj nasršeno razdeljeno politično situacijo. Kako se upreti podivjanemu svetu kapitalizma. Sistema, ki mu je v interesu, da ljudje, osamljeni, razbiti na posamezne celice, pridno tešimo svojo žalost z nakupi stvari, ki jih v resnici ne potrebujemo. In kar je še huje, naših tegob niti ti nakupine morejo potolažiti. Skupnost je odgovor na vse bolj jezne in razočarane posameznike, ki se v obupu lotevajo skrajnih dejanj. Pa naj bo to krajevna skupnost, cerkvena skupnost, skupnost fantov na košarki, ženski pevski zbor ali skupnost abonentov, ki obiskujejo predstave ob sredah. Proti življenjskim izzivom se preprosto ne moremo boriti sami. Človek je družabno bitje, ki je od nekdaj živel v skupinah.
O vsem tem bo prek gledaliških predstav spregovorila naslednja sezona. O upanju in iznajdljivosti v Usje se je dalu, o smislu in lepoti bivanja v Poetičnem telesu, o družini, domu in prijateljih v 1982, o prabiti slovenskega trpečega človeka v Boju na požiralniku (ki bo gostujoča predstava v rednih abonmajih), o neustavljivem drvenju v pogubo v AKc, o občutku ujetosti in osamljenosti v Konec epohe, o navihanosti in vzporednih svetovih v Kekcu proti Kekcu ter nenazadnje o razkoraku med nostalgijo in novim svetom, ki prihaja, v Češnjevem vrtu.
Pred nami je poglobljena in raznolika sezona z obilico snovi za razmišljanje. Ker moramo o stvareh, ki se nas tičejo, govoriti, poslušati in se nenazadnje tudi slišati. In pogovarjati se moramo skupaj. Kot skupnost ljudi, ki išče odgovor na vprašanje: »Kaj lahko storimo danes, da nam bo jutri vsem bolje?«
Marko Bratuš
Umetniški vodja SNG Nova Gorica