Za naše gledališče uspešen vikend z rekordnim naborom nagrad: Dnevi satire, Tantadruj in Festival Borštnikovo srečanje!

22. 6. 2026

Za nami je nor in izjemno uspešen vikend, saj smo prejemali nagrade kar na treh festivalih: v Zagrebu smo se razveselili Dnevov satire Fadila Hadžića, v Trstu podelitve Nagrad tantadruj, v Mariboru pa Festivala Borštnikovo srečanje, ki nas je ganil do solz. Prejeli smo devet pomembnih nagrad, ki dokazujejo, da je za nami izjemna sezona: pod žarometom so bile predstave Usje se je dalu, V potu mojega obraza, Anhovo in 1973. Iz srca čestitamo vsem nagrajencem – tako posameznikom kot celotnim ustvarjalnim ekipam. K uspehom je prav vsak prispeval svoj pomemben del.

61. Festival Borštnikovo srečanje: Naše gledališče je prejelo kar šest izjemnih nagrad!

Tomi Janežič je za uprizoritvi 1973 v produkciji SNG Nova Gorica in 1974 v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča (obe v koprodukciji z GO! 2025) prejel Borštnikovo nagrado za celosten dramaturški koncept: »Tomi Janežič v uprizoritvah 1973 in 1974 skozi potovanje v času vzpostavi izjemno kompleksen in trden dramaturški ustroj, v katerem se intimne usode protagonistov organsko prepletajo z družbenopolitično stvarnostjo obravnavanega obdobja. S poglobljeno in natančno psihologizacijo dramskih oseb uprizoritvi presežeta raven zgodovinske rekonstrukcije ter postaneta hkrati odtis časa, ki ga uprizarjata, in časa, v katerem nastajata. V večplastnem prepletu osebnega in kolektivnega, preteklosti in sedanjosti, ustvarjata trdno dramaturško strukturo, v kateri se zgodovinska in čustvena dediščina skupnosti preobraža v univerzalno izkušnjo, v epopejo navadnega človeka.«

Uprizoritev Anhovo v režiji Žige Divjaka je prejela nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za zmagovalno predstavo 61. Festivala Borštnikovo srečanje:  »Uprizoritev Anhovo je veliko več kot le gledališka predstava. Je pogumna družbena gesta, ki je nastala kot spoj poglobljenega raziskovanja, strokovne natančnosti, umetniške odgovornosti in angažiranega naboja. Izjemna pripadnost igralske zasedbe, dramaturško-režijska načelnost in celostna preiskovalna temeljitost so razlogi za izstopajočo predstavo, ki nam omogoči boleč uvid v moč, a tudi ekstremno medsebojno podporo in zaupanje delavske skupnosti. Predstava Anhovo je živ dokaz kako razredni položaj človeka ne vpliva le njegovo delavsko identiteto, temveč se vedno zažira tudi v njegovo najbolj ranljivo eksistencialnost – v prostor družine, prijateljstva in intimnih odnosov. In navsezadnje je uprizoritev Anhovo politična ne le zato, ker razkriva dolgoletne pravno-sporne in ponižujoče prakse konkretne tovarne, temveč predvsem v tem, da so nekateri v dolgotrajnih borbah s sistemom in boleznimi prvič v gledališču, v javnem prostoru in na odru uzrli sebe, svoje zgodbe, svoje resnice in prejeli zadoščenje.«

Ana Facchini je za vlogi v uprizoritvah Anhovo in 1973  prejela Borštnikovo nagrado za igro: »Ana Facchini se v uprizoritvah Anhovo in 1973 izkaže kot pripovedovalka z izrazito organsko in neposredno igralsko maniro, prek katere zgodbe vsakdanjih ljudi pridobijo moč velikih gledaliških pripovedi. Njena interpretacija temelji na natančnem občutku za mero, zaradi česar upodobljeni liki in njihove usode nikoli ne zdrsnejo v sentimentalnost, smiljenje ali pokroviteljsko obravnavo. Zadržanost njenega izraza omogoča, da se čustvena moč zgodb razkriva postopoma in pristno, tudi v najbolj pretresljivih trenutkih ohranja dostojanstvo svojih likov ter jim namenja polno človeško kompleksnost, s čimer v obeh uprizoritvah ustvarja prostor identifikacije in empatije.«

Marjuta Slamič je za vlogo v uprizoritvi 1973  prejela Borštnikovo nagrado za igro: »Marjuta Slamič v svojo vlogo vstopa z visokim nivojem avtentičnosti in tenkočutnega razumevanja družbenega ter zgodovinskega konteksta. S prepričljivo in poglobljeno interpretacijo presega zgodbo posamezne ženske, ki je bila zaradi ekonomskih razmer prisiljena oditi s trebuhom za kruhom, ter njeno usodo vzpostavlja kot vseobsegajočo zgodbo vztrajnosti in odrekanja. Njena igra temelji na notranji trdnosti in psihološki natančnosti, ki čustvenih stanj ne razlaga in ne poudarja deklarativno, temveč jih razkriva skozi prisotnost, držo in odnos do sveta, ki ga nosi v sebi. Prav v tej subtilnosti se skriva moč njene interpretacije, s katero ustvari pretresljiv in prepričljiv portret ženske, ki jo oblikujejo delo, odgovornost in skrb za bližnje, s svojo igralsko prezenco pa ključno soustvarja sporočilno os celotne uprizoritve.«

Branko Hojnik je za uprizoritvi 1973 in 1974 prejel Borštnikovo nagrado za scenografijo: »Branko Hojnik v uprizoritvah 1973 in 1974 oblikuje dve odslikavi dovršenega scenografskega prostora, ki se ves čas gibljeta na meji med abstrahiranjem in hiperrealizmom. Scenografske rešitve ne izhajajo zgolj iz potreb zgodbe, temveč v svoj premislek aktivno vključujejo tudi arhitekturo odrskega prostora, ki postane enakovreden element scenografske zasnove. S premišljenim vpenjanjem gledališkega prostora v uprizoritveni svet ustvarja večplastno prostorsko govorico, ki presega funkcionalnost ter postane pomemben nosilec pomenov in osrednji gradnik atmosfere obeh uprizoritev. Scenografija tako vzpostavlja dinamičen dialog med gledališčem in uprizoritvijo, med fikcijo in njenim uprizoritvenim okvirom, med zgodovinsko pripovedjo in sodobnim trenutkom njenega uprizarjanja.«

Žiga Divjak, Katarina Morano, Jasmina Jerant in Monika Weiss so za uprizoritev Anhovo prejeli Borštnikovo nagrado za raziskavo in razvoj besedila: »Dokumentarno dramsko besedilo uprizoritve Anhovo prek fragmentacije in ponavljanja predstavi tragično usodo skupnosti iz spodnje Soške doline. V prepričljivem prepletu pričevanj, dokumentarnega gradiva in statističnih podatkov vzpostavlja trden spoj med raziskovanjem dejanskih zgodb ter njihovim umetniškim posredovanjem. S premišljeno dramaturško strukturo izkušnje dotične skupnosti umešča v širši družbeni in politični kontekst ter odpira prostor za razmislek o odgovornosti, sistemskem nasilju in posledicah industrijskega onesnaževanja. Besedilo pri tem dosledno ohranja ravnotežje med informativnostjo in čustveno močjo, zaradi česar uspe preseči lokalno okolje in se vzpostavi kot univerzalno opozorilo, ki uspeva prav zaradi natančne, secirajoče raziskave ter obdelave izbranega materiala. Procesualna narava besedila ostaja razvidna tudi v predstavi, kot sled temeljitosti, premišljenosti in visokega nivoja umetniške ter raziskovalne prečiščenosti, ki uprizoritvi daje posebno avtentičnost in prepričljivost.«

Presrečni, ponosni in ganjeni čestitamo vsakemu posebej in celotnim ustvarjalnim ekipam za te izjemne uspehe. Globok poklon tudi dobitniku Borštnikovega prstana Alešu Valiču in iskrene čestitke našemu nekdanjemu sodelavcu, oblikovalcu zvoka Gašperju Torkarju za prejeto nagrado nepogrešljivi. Čestitke in poklon tudi ostalim nagrajenim gledališčem in prejemnikom nagrad. 

Nagrade tantadruj 2026: Najboljša predstava v celoti in nagrada za igralski dosežek!

Predstava V potu mojega obraza je postala najboljša predstava v celoti. Čestitamo celotni ustvarjalni ekipi, ki je s predstavo dokazala, da je prav vsak sodelujoči v ustvarjalnem procesu pomemben in tudi zaodrje postavila pod zaslužene žaromete: »Nagrado tantadruj za najboljšo predstavo v celoti prejme ustvarjalni kolektiv avtorskega projekta V potu mojega obraza v režiji Sebastijana Horvata in dramaturgiji Milana Ramšaka Markovića, v produkciji in izvedbi SNG Nova Gorica. V potu mojega obraza ni prva uprizoritev, ki se zavestno odpove besedi v korist drugih izraznih sredstev, niti ni prva, ki iz anonimnosti zakulisja na oder postavi tehnično osebje. Vrednost teh odločitev se kaže v načinu, kako oba postopka organsko poveže v esejistično refleksijo o delu in tehnološkem razvoju ter njunem vplivu na oblikovanje posameznika in družbe. Skoraj povsem neverbalni zastavek občinstvu le tu in tam omogoči, da prestreže drobec stišanega pogovora, ter ga postavlja v vlogo dejavnega opazovalca, ki spremlja dogajanje, koreografsko, scenografsko in sicer gnano s fluidnim ritmom neprestane gradnje in razgradnje vselej novih kontekstov znotraj javne in zasebne sfere. Fragmentarna dramaturgija izbere nekaj tipskih situacij iz različnih obdobij časovne osi od druge polovice 20. stoletja dalje, prek katerih razpira vprašanja spolnih in socialnih razlik ter vpliva kapitalistične logike na delo kot temeljno družbeno vrednoto in medčloveške odnose, ki jih delo bistveno določa; pokaže, kako sistem upravlja s posameznikom, čedalje bolj odtujenim od skupnosti, in njegovo potrebo po smislu vključuje v princip produktivnosti, pri čemer tudi prosti čas postane del istega mehanizma – in ta zahteva davek lastnega potu.Uprizoritev, ki jo odlikuje izrazito kolektivna igra – tako igralskega kot tehničnega ansambla –, si prizore vsakdanje rutine dovoli prikazovati v njihovi dolgotrajnosti, tudi suhoparnosti in banalnosti, obenem v odrsko tkivo vnaša prefinjeno humorno noto, ko denimo tehnološki razvoj označi z evolucijo čistilnih metod. Svoj lok sklene v apokaliptični viziji prihodnosti, podprti z močnimi videoprojekcijami, glasbo ter zvočno in svetlobno sliko; a udaren zaključek ne poda zgolj katastrofične podobe sveta, v katerem človeka nadomeščajo lastni tehnološki mehanizmi, temveč deluje kot uprizoritveno silovit poziv k razmisleku o našem ravnanju in prihodnosti, ki jo ustvarjamo.«

 

Anuša Kodelja je prejela nagrado za igralski dosežek: »Nagrado tantadruj za igralski dosežek prejmeAnuša Kodelja za vlogo Anuše v avtorskih projektih 1979 in 1980 ter 1982 v režiji in dramaturgiji Tomija Janežiča ter v produkciji in izvedbi SNG Nova Gorica ter v koprodukciji z GO! 2025, Ustvarjalnega centra Krušče in Slovenskega mladinskega gledališča. V vlogi gluhe Anuše Anuša Kodelja ustvari dovršen in skozi celoten gledališki projekt Tomija Janežiča popoln ter svojevrsten lik. V predstavah 1979 in 1980, kjer ustvarja tudi druge like, ter 1982 izkazuje izjemno glasovno, telesno in psihološko transformativnost ob uporabi samosvojega jezika.Njena interpretacija odpira vprašanje sporazumevanja tudi takrat, ko govorimo različne jezike in se med seboj ne razumemo. Z izrazito osebno igralsko poetiko prepričljivo upodablja ranljivost, telesne omejitve in družbeno marginalizacijo, pri čemer njen lik ne določa pomanjkanje, temveč dostojanstvo, humor, trma, nežnost in kompleksnost človeške, družinske ter družbene izkušnje. V njenih odrskih gestah se zgošča ena osrednjih tem Dodekalogije: potreba po pripovedovanju zgodb, s katerimi se osmišljajo izgube, osamljenost, smrt ter intimne in kolektivne tragedije, obenem pa se spletajo spomini, čustva in vezi skupnosti.Dolgotrajna forma predstav, večplastne časovne strukture in intenzivna bližina med izvajalci in občinstvom ji omogočajo razvoj posebne igralske etike – etike poslušanja, odzivanja in sobivanja z drugimi. Anuša Kodelja s svojo popolno interpretacijo pokaže, kako poslušati, tudi ko ne slišimo, in kako biti slišan, tudi ko ne govorimo. Njena vloga zato presega okvir posameznega igralskega dosežka ter postaja nosilec kolektivnega uprizoritvenega organizma gledališkega projekta Tomija Janežiča.«

 

50. Dnevi satire Fadila Hadžića: slavil Borut Petrović za vloge v komediji Usje se je dalu!

Borut Petrović je prejel nagrado »Sabrija Biser« za najboljšega mladega igralca: »Ne glede na svoja mlada leta se je Borut Petrović z več vlogami v komediji Usje se je dalu, ki se ukvarja s temami in fenomeni življenja ob slovensko-italijanski meji, izkazal kot vešč komedijant. Z vlogami vojaka JLA, obmejnega carinika in inšpektorice je suvereno ohranjal pozornost in naklonjenost občinstva ter pri tem uporabljal vsa komediografska sredstva, ki so mu jih te vloge ponujale.« 

Izjemno ponosni na ta dolg seznam nagrad čestitamo vsem nagrajencem!