AKc

AKc (delovni naslov) je odrski koreografski esej o »možnem« stanju stvari – spekulativni realistični odraz kapitalizma v kapitalizmu, odraz osamosvojene zveri. Finančni kapitalizem smo ustvarili z namenom, da ga obdržimo na disciplinirani in nadzorovani razdalji, a se je (ali pa je na poti, da se bo) osamosvojil. Za svojim hrbtom čutimo prisotnost nečesa tujega, neznosno pošastnega, ki ga ne znamo ne locirati ne poimenovati. Bančni kriminal? Izkoriščevalski kapital? Ali pogoltne korporacije?

Kapital se nam vedno bolj kaže kot dodatni igralec, neodvisen od vsega humanega, človek pa kot temeljno »odvečno«, do katerega je kapital vedno bolj brezbrižen. Priče smo razvoju izjemno hitrega, mutantskega in nasilnega kapitalizma, »ki ni več pripet na tradicionalne, predkapitalistične institucije« – »kjer je bilo ročno delo, so zdaj roboti; kjer je bilo prej rokovanje z denarjem, so zdaj derivati; kjer je bila naravna inteligenca, je zdaj umetna; kjer je bila prej ideologija v obliki diskurza, so zdaj računalniški algoritmi« (Primož Krašovec). Finalizacija kapitalizma tako ni skrajna eksploatacija delavskega razreda, temveč osamosvojitev krogotoka produkcije in potrošnje, ki sledi k avtonomizaciji od vsega človeškega. Če je včeraj teorija akceleracionizma prebivala zgolj v utopičnih pokrajinah filozofov, likovnih umetnikov in drugih teoretikov, se danes udejanja na brutalno realnem teritoriju sodobne neo-reakcionarne politike, na primer ZDA.

Avtorja Sebastijan Horvat, ki je za svoje režije prejel številne nagrade doma in na tujem, ter Milan Marković Ramšak, priznani dramaturg, dramatik in scenarist, bosta tokrat ustvarjala predstavo kot »koreografsko« telesno matrico, ki se bo izogibala dramskemu in pripovednemu. Potopitvena gledališka izkušnja bo s čutnostjo posredovala politično dimenzijo realnosti.

Vročina. To je tisto, kar mi pomenijo velemesta. Izstopiš z vlaka, odideš s postaje in udari te z vso silo. Vročina zraka, prometa in ljudi. Vročina hrane in seksa. Vročina visokih stavb. Vročina, ki priteka iz podzemnih in predorov. V velemestih je vedno deset stopinj bolj vroče. Vročina se dviga s pločnikov in pada z zastrupljenega neba. Avtobusi izdihavajo vročino. Vročina izžareva iz množic nakupovalcev in pisarniških delavcev, celotna infrastruktura temelji na vročini, obupano troši vročino, poraja novo vročino. Končna toplotna smrt vesolja, o kateri znanstveniki tako radi govorijo, je že na poti in lahko čutiš, kako se dogaja okoli tebe v vsakem velikem ali srednje velikem mestu. Vročina in vlaga.

_{Don Delillo v Nick Land, Stalitev}