Konec epohe

2012, Zagreb. Sanjin, Mak, Roza in Paško so L.U.Z.E.R.J.I. Sanjin, ki v nesreči izgubi nogo, z Makom, ki mogoče je ali pa ni njegov fant, pripravlja večerjo za Rozo in Paška. Nerazdružljivi prijatelji, ki vse od svojega prihoda v mesto skupaj bijejo bitko proti tegobam življenja. Sanjin še ne ve, da Roza načrtuje odhod v London, Paško v Berlin in Mak v Ameriko.

2018, Zagreb. Roza se po smrti ljubimca poslovi od Berlina. Vrne se k Pašku in Sanjinu, ki z Makom uživa vso peklenskost zdolgočasenega partnerstva. Spet so skupaj, spet je vse, kot je bilo prej. Otok svobode in sreče na robu zgodovine – vsenaokrog njih so na vzponu »fašisti«, ki si za prvo »žrtev« svojega pohoda izberejo direktorico galerije Korano. Roza, Paško, Sanjin, Mak in Korana so H.E.J.T.E.R.J.I.

2025, Zagreb? Pet let po pandemiji koronavirusa in sedem po tem, ko je dramatik zaključil igro z obljubo režiserju: Spet ti bom pisal čez pet let. Spet o prijateljstvu. V času, ko postaja še zadnji osebi jasno, da prihodnost ni svetla, da se svet ne obrača na bolje, da ni več jasno čisto nič … so tukaj spet Paško, Roza, Mak in Sanjin. Štirje prijatelji in dramatik, ki se odzove vabilu režiserja, da napiše novo besedilo. Zaokrog pretekle dekade, podpis pod konec epohe.

Dino Pešut velja za enega najbolj prominentnih in nagrajevanih hrvaških dramatikov. Kljub mednarodnemu uspehu in odmevnosti slovenske izdaje njegovega romana Očetov sinko (2022) je pri nas doslej doživel le študentsko uprizoritev triologije Stadion Olympia (2019) v režiji Maše Pelko (AGRFT in Glej). Pri njej je kot prevajalec in dramaturg sodeloval Jaka Smerkolj Simoneti, tudi sam avtor več dramskih besedil (Zvezdice so bile leta 2024 uprizorjene v SNG Nova Gorica). Na njegovo pobudo se bo po dveh starih, prirejenih Pešutovih igrah in eni sveži uresničila krstna izvedba dramskega triptiha o zapuščanju, vračanju in odraščanju.

Korana: Vsi sovražijo mlade ljudi, ker jih spominjajo na smrt.

_{Dino Pešut}