Skoči na vsebino

Dušan Kovačević

Maratonci tečejo častni krog

Dušan Kovačević

Maratonci tečejo častni krog

Maratonci trče počasni krug

PREMIERA

6. januar 2005

Črnohumorna usoda »pogrebnih poslovnežev«, ki se ob smrti najstarejšega stopetdesetletnega Pantelija začno prepirati za dediščino … je ob praizvedbi leta 1972 v beograjskem gledališču Atelje 212 doživela izjemen sprejem: Maratonci so postali kultna igra in po njih je avtor napisal še vrsto odmevnih dram in filmskih scenarijev.

Maratonci sicer res izhajajo iz specifične srbske mentalitete in »akumulirajo idiotizem malomeščanskega patriarhalnega duha, ki /.../ na nekem slepem tiru porodi pošasti, kakršne so Topalovići«, toda ostra analiza pokaže, da komedija-parabola v resnici govori o fašistoidnem duhu, o netolerantnosti, odeti v obleko primitivizma in barbarstva, ter o hierarhiji oblasti, ki jo prežemajo nestrpnost, sovraštvo in fanatizem. Posebna vrednost Kovačevićevega komediografskega talenta je, da njegov humor presega meje lokalnega dometa, da v njegovih črnih komedijah resno in nevarno postane absurdno in smešno ter da iz realizma neopazno prestopa v iracionalno, fantastično.

Ustvarjalci

Igrajo

V medijih

Na odru SNG Nova Gorica so sinoči premierno zaigrali dramo srbskega avtorja Dušana Kovačevića Maratonci tečejo častni krog v režiji Dejana Mijača. Predstavo si je ogledala Ingrid Kašca Bucik.
Ingrid Kašca Bucik: Komedijo enega najbolj priljubljenih srbskih avtorjev Dušana Kovačevića, ki je napisal tudi scenarije za filme Kdo neki tam poje, Balkanski špijon, Profesionalec, Maratonci tečejo častni krog, so prvič uprizorili pred več kot 30 leti v beograjskem Ateljeju 212. Postala je klasično delo tako rekoč stalno na repertoarju, v začetku osemdesetih pa so po predlogi posneli tudi kultni film. Na slovenskem odru so novogoriški Maratonci v novem prevodu Primoža Viteza zaživeli drugič, prvič 1977 leta v celjskem gledališču. Zgodba o grobarski družini Topalović, kjer je smrt seveda poslovni dogodek, kjer so v sto letih naredili 50 krst, prodali pa skoraj 20000, kar pomeni, da umrle odkopavajo in njihove krste preprodajajo naprej, je zgodba o nemorali, o mafijskem duhu, skratka o vsem tistem, ki ni niti časovno, niti prostorsko določeno in prav spričo tega aktualno vedno in povsod. Čeprav je avtor delo napisal kot dramo, je postala komedija, vendar z obilico dramatičnih resnic. Novogoriške igralce z gosti je vodil najboljši srbski režiser Dejan Mijač, ki je v Sloveniji delal prvič, prav tako prvič tudi Maratonce. Morebitni dvom o tem, da zaradi različnosti temperamenta in jezika znameniti Maratonci na slovenskih odrskih deskah ne morejo biti prav pravi, se je izkazal kot nepotreben. Trditev režiserja Mijača, da obstajajo samo dobri in slabi igralci ne glede na to od kje so, se je v novogoriški predstavi popolnoma udejanila. Bine Matoh, Anton Petje, Stane Leban, Ivo Barišič, Primož Pirnat, Ana Facchini, Helena Peršuh, Gregor Baković in Branko Ličen so preprosto zablesteli, vsekakor neprezrto pri občinstvu, ki ob koncu kar ni moglo nehati s ploskanjem.
Ingrid Kašca Bucik, Radio Koper (Primorski dnevnik), 7. 1. 2005

Festivali in gostovanja v tujini

• 50. Sterijino pozorje, Novi Sad, Srbija in Črna Gora, 2005
• Festival Lent, Maribor, 2005

11. 12. 2020 ob 23.00. SPLET.