Medtem ko je v prostoru naše sedanjosti partizansko gibanje le jabolko spora, sladko-kisla polpreteklost našega naroda, se avtorji predstave sprašujejo predvsem o neki minuli, večno mladi generaciji. O generaciji, ki je bila prisiljena sprejemati radikalne odločitve in se je zavestno spremenila iz naivne mladine v glas upora, propagandno trobilo, steklega psa.
V kaj se torej spremeni glas umetnika v vrtincu vojne? Kaj pomeni njegovo (mlado) življenje? In kaj lahko prepoznamo, ko prisluhnemo nekdanjim sanjam prihodnosti, ki jih je že razpihal veter?
Vzporejanje zgodb dveh pesnikov iste starosti in obdobja: najpomembnejšega partizanskega pesnika Karla Destovnika – Kajuha in Franceta Balantiča, ki se ga kljub objektivni sodbi o teži in pomenu njegove poezije pridevnik »domobranski« trdovratno oklepa še danes – kaže na spoštljiv, a nepopustljiv pogled mlade generacije na vojno in vse njene žrtve. Avtorski koncept režiserke Žive Bizovičar in Nika Žnidaršiča razvija poglobljen in pogumen premislek o generaciji, ki je prek smrti stopala v svobodo, s tem pa nehote ustvarila tudi koncept večne delitve /…/333.
Kaja Novosel
Režiserka Živa Bizovičar
Igrajo Jagoda, Damjan M. Trbovc, Lovro Zafred, Mojka Končar k. g, Miranda Trnjanin k. g., Mario Dragojević k. g.
Nagrade
Nagrada za avtorski koncept in dramatizacijo na 59. Festivalu Borštnikovo srečanje