M. Sin stoletja

Antonio Scurati v romanu M. Sin stoletja ne piše zgolj zgodovinskega romana o vzponu Benita Mussolinija; secira trenutek, v katerem družba, izčrpana od vojne, ponižanja, gospodarske negotovosti in krize političnega predstavništva, začne hrepeneti po figuri vodje. Prav v tej razpoki med kolektivnim strahom in željo po redu se rodi fašizem – ne kot abstraktna ideologija iz učbenikov, temveč kot niz zelo konkretnih gest, govorov, manipulacij, medijskih podob in nasilnih ritualov. Scuratijev roman, zasnovan kot neke vrste dokumentarni ep, združuje literarno imaginacijo in zgodovinske vire ter kaže, kako se diktatura ne pojavi čez noč, temveč raste iz vsakdanjosti, jezika, utrujenosti demokracije in fascinacije z močjo.

Gledališka adaptacija tega monumentalnega dela ni rekonstrukcija zgodovine, temveč soočenje s sedanjostjo. Predstava ne govori le o Mussoliniju, temveč tudi o mehanizmih, s katerimi se lahko vsaka družba približa avtoritarizmu: o ustvarjanju sovražnika, o erotiki moči, o zapeljivosti političnega spektakla in o tem, kako množica postane soavtor lastnega podjarmljenja. V tem smislu Scuratijevo besedilo deluje skoraj srhljivo sodobno. Spominja nas, da fašizem ni relikt preteklosti, temveč trajna možnost modernosti.

Na odru me zanima prav trenutek preobrazbe politike v gledališče. Mussolini ni zgolj politična figura, temveč performer – telo, ki proizvaja mit, glas, ki hipnotizira, obraz, ki postane ekran kolektivnih projekcij. Zato ta predstava raziskuje mejo med političnim govorom in odrskim dejanjem, med zgodovinskim dokumentom in nočno moro, ki se vrača. Scurati nam odpira prostor, da razumemo, kako se nasilje najprej pojavi kot retorika, potem kot podoba in šele nato kot dejanje.

Sin stoletja tako postane več kot zgodba o enem človeku. To je predstava o stoletju, ki je verjelo v odrešitev skozi katastrofo – in o našem času, ki se, morda nevarneje, kot si želimo priznati, znova prepoznava v tem ogledalu.

 

_{Ivica Buljan}