Zvezdica Zaspanka

V medijih

ZVEZDICA ZASPANKA
Manjkalo je nekoliko čarobnosti in skrivnostnosti, ki pravljici ne škodi

Otroška pravljica Franeta Milčinskega Zvezdica zaspanka je bila igrana na slovenskih odrih že ničkolikokrat, tako da je treba veliko domišljije, da ne bi vsaka nova uprizoritev zdrsnila v rutino ali reprodukcijo.
Predstava, ki pravzaprav uvaja novo sezono Primorskega dramskega gledališča, se je skušala v režiji Marjana Bevka iztrgati konvencionalnosti. Tako po oblikovni kot igralski plati in glasbenemu ritmu je ustvarjala zvočno podobo sedanjega časa, pri čemer pa malce zapostavlja oniričnost, čeprav je vsebina seveda še vedno v dokazovanju, da je glavna človekova vrednota srce. Zvezdica zaspanka, ki jo boter Mesec zaradi kršenja urnikov za kazen pošlje na Zemljo, vzbudi čustvenost celo v razbojniku Ceferinu, ki je imel do srečanja z zlato zvezdo namesto srca v prsih kamen. Komaj pa zapiše po zvezdičinih navodilih besedo »ljuba«, se mu kamen odtaja in v njem začne utripati polnost ljubezni. Z ljubeznijo pa se na svetu uredijo še vse narobe stvari. Pravljica torej, ki je povedna tudi v današnjem mrzlem času.
Režiser Marjan Bevk jo je oblikoval s skromnimi rekviziti, ovrednotil je predvsem pripovedovanje, kot da bi šlo za pravljico za lahko noč. Zvezdici zaspanki so poudarke dajali sodoben glasbeni ritem in songi v stilu (nekoliko zastarelega) rocka. Čeprav jo je mlado občinstvo sprejemalo z očitnim odobravanjem, pa ji je manjkalo nekoliko čarobnosti in skrivnostnosti, kar v nobeni pravljici ne škodi. A bila je uglajena pripoved z nekaj lepimi prizorčki na semnju dobre volje, tako da bo nemara prav najmlajšim zelo prijala. Igralske vloge so bile temu primerno oblikovane, nežno in nekonfliktualno, tako da niti Ceferin ni vzbujal pretiranega strahu. Igralci so oder obvladovali radoživo in delovali neposredno, lahko bi zapisali čisto, in dopuščali, da jih je otroška domišljija nadgrajevala.
Marij Čuk, Dnevnik, 7. 10. 1994