Mesto klovnov – klovnovski nastopi

Intervencije in nastopi

Produkcija: Zavod Bufeto

Umetniško vodstvo: Natalia in Ravil Sultanov

Mentorstvo: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova, Adrian Shvarzstein

Zunanje oko in svetovanje: Adrian Schvarzstein

Nastopajo: Alla Abramova, Anja Bezlova Završnik, Dušan Đukić, Mariia Filimonenko, Ema Herlec, Gala Jarc, Oton Korošec, Manca Uršič

Kostumografija: Deni Pregelj

Producentki: Natalia Sultanova, Nika Gabrovšek

Mesto klovnov

(fragment iz spomina nekoga, ki morda nikoli ni bil v tem mestu a si je tja vedno želel)

Na poti med opravki in pozabami sem naletel na mesto, ki ga ni bilo na nobenem zemljevidu.
Ni imelo naslovov, stolpnic, uradov. Ni bilo vrat, skozi katera bi lahko vstopil.
A ravno tam, na brezimenskem postajališču, se je avtobus za trenutek ustavil – in izstopil sem, kot da bi me nekaj poklicalo.

Tam sem najprej zagledal človeka, ki je s podplati uravnaval svet – previdno, kot bi prepričeval gravitacijo, naj ne izgubi pomena. Ob njem je drugi vrtel planete na nevidni osi: diski so žareli in peli, kot bi igrali melodijo sončnega vetra. Bilo je zagonetno, a ne nesmiselno.

Opazil sem še druge: nekoga,  ki meče žogice, a mu padajo nazaj v dlani, kot da se vračajo iz daljnega planeta, še enega ki pleza po lestvi brez konca,  naslonjeni na nebo in onega, ki hodi po vrvi, napeti nad pločnikom – kot bi stopal po meji med življenjem in izginjanjem. Spodaj  mu dva prijatelja s kretnjami kažeta pot, da ne bi padel v propad ali pozabo.

Ne pogovarjajo se, sporazumevajo se z gibi, s cvetovi, z milnimi mehurčki, vrvmi, noži, s plesom. Vsaka kretnja je beseda, vsak pogled glas. Vsi sodelujejo, nihče se ne igra. Tvegajo, a ne padejo. Če kdo izgubi ravnotežje, ga mehko ujamejo v tišino.

Ko sem stopil bliže, so me le za hip pogledali. Kot da bi rekli:»Tudi ti si lahko eden izmed nas. Če znaš hoditi po tanki črti, ki loči svetlobo od sence. Med smehom, ki odmeva, in tišino padca, ki odzvanja.
A vsakič, ko padeš, vstaneš z nevidno pesmijo, ki jo svet sliši le, če se spomni, kako je slišati tisto, kar je bilo že zdavnaj povedano brez besed.«