Piaf, Edith Piaf

To je predstava žanra, ki je pri nas velika redkost. Nekje med kabaretom in monodramo je povezava glasbe in gledališča. Vsak, ki si je predstavo ogledal, je bil vzhičen in veliko je takih, ki si jo ogledajo večkrat. Je redka gledališka predstava, ki gledalcu izvabi solze in smeh in bi morala igrati v vsakem slovenskem mestu ter dati možnost, da si jo ogledajo vsi; saj je Edith Piaf prepevala tako sladokuscem, kot ljudem na ulici.

Običajno življenje predstave je praviloma izmerljivo s prsti ene roke. Če so zasedeni trije, je to že uspeh, če vseh pet, je mogoče govoriti o popolnem presežku. Izredno redke so tiste predstave, ki jim uspe leta šteti s prsti obeh rok. To so legendarne predstave. Predstav, za katere pa bi zmanjkalo prstov tudi druge roke, skorajda ni. So osamelci, monoliti, ki kljubujejo času in hkrati potrjujejo neuničljivo moč gledališča, sicer zavezanega minevanju. In zato vsak takšen monolit, ki presega gledališko življenje vseh desetih prstov, še kako zasluži pozornost.

Piaf, Edith Piaf je eden takšnih monolitov. Dvajset, ja, dvajset let je od premiere v Kavarni Union, na idealnem, a žal ne več delujočem odru morda najboljšega kabaretnega prostora v Ljubljani. Kakorkoli, kar se je tistega decembrskega večera zgodilo v Kavarni, nikakor ni bilo zamišljeno kot nekaj, kar bo čez dvajset let še vedno utripalo. Brez produkcijskih sredstev, velikanski kup entuziazma, mlada ustvarjalna ekipa na začetku gledaliških poti, premalo časa, preveč dela in odločnost, da se projekt izpelje ne glede na to, v kakšno obliko se bo razvil. In razvil se je v obliko, v kateri ni odvečnega detajla, v kateri se zato nič ne »postara«, na nobeno Vesnino gesto ne »seda prah«, vse je na mestu, jasno, čisto, neposredno, čustveno nabito, močno.

Uspeh Vesnine pevsko-gledališke interpretacije Edith Piaf – še danes jo glasbeno (in igralsko!) spremlja Joži Šalej – je potrdila premiera, potrdila jo je Borštnikova nagrada za najboljšo žensko vlogo, potrjujejo jo številna gostovanja, gostovanje v razprodani  Linhartovi dvorani Cankarjevega doma in potrjuje jo dvajseta obletnica uprizarjanja.

Nihče je ni mogel spregledati.
Nihče je ni mogel posnemati.
Nihče je ne more pozabiti.
Ime ji je bilo Edith Piaf.

Igra in poje: Vesna Pernarčič

Pri klavirju:  Joži Šalej

Režija: Tijana Zinajić

Avtor teksta in producent: Jože Pernarčič

Adaptacija in dramaturgija: Andrej Jaklič

Kostumografija in scenografija: Jasna Vastl

Glasbeno vodstvo: Žare Prinčič

Oblikovanje luči: Igor Remeta

Tonski mojster: Matej Pernarčič

Lektor: Arko

Produkcija: KD Gledališče EU enigma ustvarjanja