Poetično telo

Poetično telo je nadaljevanje raziskovanja teme uprizoritve Prometej, o stvarniku človeka iz gline, ki je ljudem prinesel ogenj, ukraden bogovom na Olimpu – ogenj kot simbol zavesti, ustvarjalnosti in notranje luči. Prometeju je pri počlovečenju človeka pomagal bog umetnosti in svetlobe Apolon, ki mu je pokazal pot k človekovemu oplemenitenju skozi glasbo, ples ter dramo in še mnogo drugih stvari, ki so bile do takrat zgolj v lasti olimpskih bogov. Medtem ko je bila v Prometeju pozornost usmerjena na akt darovanja ognja človeštvu in upor zoper božansko avtoriteto, Poetično telo raziskuje posledice tega daru za človeštvo – predvsem na ravni umetnosti, kulture in notranjega razvoja človeka, pa tudi negativne posledice, krivdo, ki ostane po tovrstnem dejanju. Človek je šele s Prometejevimi darovi zares postal človek, poetično telo, presegel svojo prvinsko naravo in se začel zavedati sebe kot ustvarjalnega in čutečega bitja. Brez poetike, zavesti, duha, umetnosti, znanja, je človek le golo telo brez življenja. Poetično telo išče telesni izraz poetičnega mišljenja, ki se kaže v načinu gibanja, v telesih, ki čutijo, razmišljajo in se spominjajo, ter se ponovno poglablja v arhetipske razsežnosti človekovega obstoja in njegove duhovne evolucije. Telo, ki misli, čuti in govori v jeziku plesa, postane nosilec arhaičnega spomina ter hkrati sodobne interpretacije človekovega iskanja smisla, lepote in napora bivanja, ki ga vodi osnovna ideja: kaj nas dela resnično človeške?

Poetično telo je dialog med različnimi koreografskimi estetikami, saj je zasnovan kot triptih, v katerem se je MN Dance Company povezal še z dvema gostujočima koreografoma, vsak s svojo edinstveno poetiko in koreografsko govorico. Skupaj so ustvarili večplasten plesni svet, ki prepleta mit, telo in gib, zavezan iskanju globine, umetniške integritete in plesne poezije. Skozi ples kot poezijo telesa raziskujejo meje med telesom in duhom, med notranjimi svetovi in kolektivno mitologijo.

Prah in dež (1. del)

»Navdihnila me je ideja o poetičnem telesu, telesu, ki posluša, se odziva in si zapomni. Zame poezija živi v naravi. In misel na naravo me takoj spomni, kako hitro ta izginja pred človeško pohlepnostjo. Iz tega razmisleka je nastala raziskava giba in naslov Prah in dež. Dež predstavlja naravo, ki je krhka, esencialna in nenehno ogrožena. Prah pa beton, neskončno človeško gradnjo, ki izbriše vsako sled zelenega. Kamorkoli stopi človek, sledi uničenje. To delo raziskuje občutljivo ravnovesje med naravo in človeškim egom: nenehno napetost med ustvarjanjem in uničenjem, med tem, kar daje življenje, in tem, kar se zakoplje pod plastmi cementa. Ključne besede, ki so me navdihnile, so: ego – spoštovanje – tihi krik – bes – pokopati – uničenje.«

Luca Signoretti

Ali se lahko samo malo ustavimo, prosim? (2. del)

»Zelo sem hvaležna, da sta me Nastja in Michal povabila k soustvarjanju Poetičnega telesa, saj s svojo plesno kompanijo poosebljajo tisto, v kar tudi sama verjamem: predanost delu, nenehno raziskovanje ter krepitev močne ekipe, ki ustvarja na vrhunskem nivoju – vztrajno, medsebojno navdihujoče in z občutkom za skupni dih. Največji navdih vedno znova najdem v plesalcih; z njimi si želim oblikovati svet, v katerem vsak najde svoj izraz, hkrati pa pozorno posluša druge, da se med nami tkejo nevidne niti, sozvočje glasov in skupen ritem. V svojih uprizoritvah se vračam k vprašanjem sobivanja in z optimizmom sanjam o družbi, ki zna graditi močno, povezano skupnost – takšno, ki se razume, spoštuje in podpira, ki išče ravnovesje, harmonijo odprtega duha in prožnega uma. Takšno, v kateri je telo lahko poetično, ki prisluhne sebi in drugemu ter v povezovanju najde poezijo. In morda je prvi korak k temu preprosto ta, da se znamo za trenutek ustaviti.«

Maša Kagao Knez

Samo ne zbujati kake pozornosti! (3. del)

»V tretjem delu triptiha koreografa izhajata iz citata Franza Kafke iz romana Proces ter vzporejata njegov lik Josefa K. z mitom o Prometeju. Tudi v lanski uprizoritvi Prometej smo se deloma navdihovali pri Kafki. Kaj imata torej Prometej in Josef K. skupnega? Na prvi pogled mogoče nič: prvi je mitološki junak iz prazgodovine človeštva, drugi pa utelešenje modernega človeka. Vendarle imata skupnega nekaj večnega in velikega, kar močno zaznamuje človeštvo, še posebej našo kulturo, in to je krivda, zaradi katere oba junaka trpita strašne muke. Prometej je kriv in kaznovan, ker je ljudem prinesel ogenj, ukraden bogovom – simbol zavesti, ustvarjalnosti in notranje luči –, četudi jim je zgolj vrnil tisto, kar je človeku nekoč že pripadalo, pa so si to lastili sebični in neprijazni bogovi. Njegova krivda je hkrati resnična in absurdna, podobno kot krivda Josefa K., ki se znajde v mreži avtoritet, ki ga preganjajo in obsodijo, ne da bi bile njegove domnevne napake sploh pojasnjene. V uprizoritvi se tako na idejni ravni srečata dva lika, ki ju določa usodnost krivde; Prometejeva krivda, oziroma krivda človeškega rodu, ki je sprejel ogenj, božansko dobrino, in bil zaradi tega obsojen na večno trpljenje, pobeglo iz Pandorine skrinjice, zaznamuje slernika, vsakega od nas, in tudi Josefa K. Življenje slehernika tako poteka v senci krivde in neprestanega boju za ogenj in za svobodo, kar je večna Prometejeva dediščina.«

Ana Kržišnik Blažica

Vedno znova naju ples očara, in sicer najbolj prav v kreativnem procesu – toliko različnih možnosti in rešitev nam ponuja naše telo.

_{Michal Rynia in Nastja Bremec Rynia}