Češnjev vrt

Posestvo s čudovitim češnjevim vrtom, ki ga omenja celo enciklopedija ter ima veliko osebno in statusno vrednost, bodo morali zaradi težkih finančnih okoliščin prodati in vrt posekati. V na videz preprosti zgodbi o nekoč bogati družini, ki izgublja denar in s tem tudi premoženje, se skriva neizbežnost konca epohe, na katero mali človek reagira s popolno čustveno paralizo. Ne glede na to, ali Češnjev vrt beremo kot metaforo izgubljenega časa, otroštva, idealov ali česa desetega, smo vsi imeli nekaj, brez česar smo neradi ostali in zato niso posekane češnje Ljubov Andrejevne nič drugačne od intimnih izkušenj kateregakoli od nas. Poleg tega pa, v svetu, ki danes hitro izgublja tla pod nogami zaradi družbenih, ekonomskih, ekoloških in eksistencialnih kriz, liki kot je ona in ostali liki okrog nje niso več samo ruski aristokrati v dekadenci, temveč prepoznavne figure vsakdanjika.

Uprizoriti Češnjev vrt pomeni postaviti si vprašanja o izgubi, minljivosti, propadanju, suženjstvu denarju in o nezmožnosti, da bi spremembo, kljub temu da se nenehno dogaja v zunanjem svetu, dejansko tudi notranje sprejeli. Človek, soočen s koncem epohe, se v nepreklicno spreminjajočem se svetu ne znajde, in je to povsem nesposoben doživeti kot priložnost, namesto kot izgubo. Prav inercija likov Čehova je tista, ki dela igro, čeprav znano po sentimentalizmu, globoko komično – in to je konec koncev tudi žanrska oznaka, ki ji jo je pripisal sam dramatik. Po drugi strani pa s svojimi majhnimi gestami in tišinami, blago subtilnostjo in konflikti, ki se dolgo kuhajo do implozije, postane še bolj pretresljiva in tako popoln material za dramsko gledališče in za filigransko igralsko niansiranje znotraj ansambelske igre. Igro o obžalovanem vrtu – stičišču usod, ki se po toliko letih srečajo, da bi se zelo hitro (verjetno) za vedno razšle, bo prvič na novogoriškem odru v režijsko-dramaturškem pristopu intenzivirane dramatičnosti, ob sicer Čehovljevi pregovorni odsotnosti le-te, režirala hrvaška režiserka Tamara Damjanović.

Nikomur ni do tega, da bi odšel ali se razšel, a vse to je življenje.

_{Ivo Andrić}