PREMIERA
9. september 2026
EPICenter Nova Gorica
Koprodukcija
GO! 2025 – Evropska prestolnica kulture, Nova Gorica
Ko bralec vzame v roke Kosovelova dela, se praviloma čudi temu, da je tako mlad človek v tako kratkem času toliko ustvaril. Podobno velja za njegovo korespondenco, ki daje slutiti razloge za tako ustvarjalno bogastvo: iz nje vznika občutljiv, razgledan, pedanten, osredotočen, kritičen, mlad človek, poln načrtov, ciljev in zamisli, ki ga okolje in čas, v katerih ustvarja, zaznamujeta in ovirata. Zato je med vrsticami nemalokrat čutiti osamljenost, žalost, melanholijo, ki se zdijo v dopisovanju s tolminsko kolegico, pesnico in bodočo aktivistko Fanico Obid še posebej prisotni. Skoraj v vsakem njunem pismu je omenjena jesen, ki postane metafora notranje pokrajine mladega človeka, ki je zaradi surovosti (po)vojnega časa oropan sproščene mladosti. »Doba je klavrna, bodimo vsaj mi življenja polni,« zapiše Srečko v enem od pisem. Vsa – brez izjeme – so polna predlogov za branje, razmislekov o literaturi in smislu umetnosti, izmenjav o ženskem vprašanju in narodnem delovanju ter opisov intimnega, čustvenega, duhovnega doživljaja. Preko pisem se seznanita, spoznavata, zbližujeta, vzljubita. Besede, s katerimi drug drugemu izkazujeta naklonjenost, nas vabijo k fantaziranju o tem, kaj vse bi lahko drug drugemu postala, če …
Korespondenca med Srečkom Kosovelom in Fanico Obid je od vseh ohranjenih najbogatejša, najpopolnejša: že sama po sebi učinkuje kot zgodba, kot dramska predloga. Ta se bo ob priložnosti Kosovelovega leta, ko bodo njuna pisma kot samostojna celota pod uredniško roko Aleša Bergerja izdana pri Mladinski knjigi, prelila tudi v predstavo – majhno, intimno, a izjemno močno nabito z občutenjem časa in njunega življenja v njem. Nastala bo s pomočjo dveh mladih igralcev, študentov, in pod režijsko taktirko Patrizie Jurinčič Finžgar, ki je sicer kot igralka zaposlena v SNG Nova Gorica, že nekaj let pa se posveča tudi avtorskim projektom in režiji.
V najinih pismih je ležalo več nego sama »romantika«, mogoče je bilo kakor dvoje glasov, ki sta se našla, si govorila in odgovarjala. Mogoče še več: dvoje sil, medsebojno se izpolnjujočih, dvoje hrepenenj, ki sta živeli svoje čudno življenje sredi samote in daljave.
Srečko Kosovel (Iz pisma Fanici, dne 3. 11. 1924)
Ustvarjalci
-
Avtorica priredbe in režiserka
Patrizia Jurinčič Finžgar