Noč v Zagorju

Smo 23. februarja 1926. Tisti večer pred natanko sto leti je mlad fant, Srečko Kosovel, s tovariši pesniki nastopil v novi občinski dvorani v Zagorju. Občinstva je bilo malo, zvečine delavci, ki jim je bil večer namenjen in ki so literarni večer izjemno lepo sprejeli. Namesto vrnitve v Ljubljano pa Srečko vso noč sam preživi na železniški postaji. Zakaj je Srečko vlak zamudil? Zakaj ga drugi niso in kje so? V to »zagorsko noč«, zunaj zmeraj bolj hladno, navznoter pa vse bolj vročično, se – v obliki lepljenke pesmi in citatov iz pisem – lušči in zgošča njegova življenjska in umetniška pot, kot si jo obnavlja sam ali ga nanjo opozarjajo njegovi (fiktivni) sogovorniki. Gre za nekakšno preverjanje samega sebe, idejnih stališč in umetniške prakse, odnosov z družino in s kolegi, spolnega nemira in še drugih problemov, ki ga pestijo. Na koncu ga jutranji vlak odpelje v megleno Ljubljano – vožnja v negotovo prihodnost, za katero danes vemo, da je žal ni bilo več veliko. Umrl je 27. maja v Tomaju, tri mesece kasneje.   

Eden največjih poznavalcev Kosovela, pisatelj, prevajalec ter literarni in gledališki kritik Aleš Berger, je napisal besedilo, ki ga bo režiserka Neda R. Bric, avtorica več predstav o  znamenitih osebnostih (Gregorčič, Prešeren, brata Rusjan, Maks Fabiani …) z ekipo postavila na velikem odru, s čimer se bomo Kosovelu, temu velikemu ustvarjalcu, poklonili v njegovem letu.

Jaz čutim v sebi veliko silo ravno vsled tega, ker mi Smrt ne more ničesar vzeti. Absolutno ničesar. Tudi mojih ciljev ne more odstaviti. Če jih ne oznanjam jaz, jih bo kdo drugi. V kozmosu ne propade nič, najmanj ideje. Če jih je življenje rodilo, jih je rodilo za življenje, ne pa za smrt.

 

_{Srečko Kosovel (Iz pisma Fanici, dne 12. 7. 1925)}