Skok čez kožo

Skok čez kožo je rudarska šega, simbolni prehod v podzemni svet. 

Rudnik v Idriji je drugi največji rudnik živega srebra na svetu in je vpisan na UNESCO seznam svetovne dediščine. Rudarji so se vanj odpravljali na delo od leta 1490 pa vse do 1995. V tem času so pridobili približno 13 odstotkov svetovne količine živega srebra. Najgloblji deli rudnika segajo več kot 400 metrov pod površje. V najdejavnejšem obdobju je tam delalo več kot 1.000 rudarjev. Rudarsko delo je težko, polno negotovosti in posledic nezdravega delovnega okolja. Hkrati predstavlja vir dohodka, tovarištva in medsebojnega zaupanja. 

Avtoričin nono, njegov oče in njegov stric so vsi bili idrijski rudarji. Skok čez kožo temelji na nonotovih pripovedih o doživljanju rudarskega poklica, o izkušnjah njegovih tovarišev in njihovih družin, ki sta jih v pogovoru delila s tovarišem Srečkom. Fragmenti teh pogovorov tvorijo okvir predstave, ki raziskuje fizične in simbolne plasti rudnika živega srebra – njegovo zgodovino, ritme ter sledi, ki jih pušča na telesu in skupnosti. Prepleta kontraste: temo rova in toplino doma, težo dela in intimo vsakdana, rudarsko in klekljarsko obrt. Skok čez kožo je zbirka čustvenih krajin in telesnih odtisov prostora, ki ga je zaznamovala industrijska preteklost. Gib odseva, kako dediščina in spomin oblikujeta osebno in kolektivno identiteto.

Avtorica, koreografinja, izvajalka: Tjaša Bucik
Soavtorica, izvajalka: Anja Möderndorfer
Dramaturgija: Jaka Smerkolj Simoneti
Avtor glasbe: Danijel Bogataj
Oblikovanje luči: Hotimir Knific
Glasovni posnetki iz intervjuja: Jože Bajc, Vanja Bajc, Srečko Beričič, Milena Beričič
Fotografija: Urška Boljkovac, Jakob Zupančič
Video: August Adrian Braatz
Oblikovanje promocijskega materiala: Alja Berlot

Koprodukcija: Plesni Teater Ljubljana, Zavod TASHIK
Zahvale: JSKD, oddelek za ples, Zavod En–Knap
Projekt je finančno podprlo: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije