Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Ljudmila Razumovska

Draga Jelena Sergejevna

Дорогая Елена Сергеевна

Triler o šoli izsiljevanja

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.


trajanje Predstava traja 1 uro in 20 minut in nima odmora.

premiera

06. april 2016, SNG Nova Gorica, mali oder
Druga premiera 07. april 2016, SNG Nova Gorica, mali oder

o delu

Četverica gimnazijskih maturantov pride nekega večera s šopkom, šampanjcem in kristalnimi kozarci nenapovedano voščit za rojstni dan svoji osamljeni profesorici matematike. Na prvi pogled ganljiva poteza se izkaže za najperfidnejšo igro zla in okrutnosti: dijaki hočejo od profesorice dobiti ključ sefa z maturitetnimi testi. Na profesoričino vprašanje: »Zakaj včasih človek izbere zlo?« bodo ti mladi odgovorili: »Zato, ker je zlo užitek. In na tem svetu imamo res malo užitkov.«
V času, ko se akademski nazivi množično kupujejo, starši tožijo učitelje in dijaki organizirano pobijajo sošolce in učitelje, se zdi drama Draga Jelena Sergejevna, napisana leta 1980, zgolj eksperiment zelencev. Toda takrat se je vse začelo. In čeprav je sovjetska oblast uprizarjanje drame za nekaj let prepovedala, ni ustavila razvoja dogodkov, ki so nas pripeljali do točke, kjer smo danes. Ob koncu sovjetskega socializma, ko je denar pričel mešati glave tudi socialistični mladini, se je omenjena četverica odločila vzeti svojo usodo in prihodnost v lastne roke, in to z metodami, ki jih je dolga desetletja prikrito učil sistem, v katerem so zrastli. Ta drama zato ni samo prvič pokazala, da mladina ni več cvet naše zemlje, ampak je pokazala tudi vzgojne zablode njenih staršev. Zgodba je zastrašujoč pogled na svet brez idealov in vrednot, spričo katerega se vztrajno obnašamo, kot da so zanj odgovorni drugi.
Dve desetletji in pol kasneje, po preživeli tranziciji v neoliberalizem, deluje torej drama ene najpomembnejših sodobnih in po vsem svetu uprizarjanih ruskih avtoric Ljudmile Razumovske (1949, Riga, Latvija), ki jo je svet zaradi njene radikalnosti za takratni sistem spoznal šele po padcu berlinskega zidu, kot nekakšna zlovešča prerokba.
S psihološko igro, ki odslikava novo generacijo, katere »bog je denar«, hkrati pa izkazuje grozljiv občutek življenja mladih brez socialne varnosti in družbene prihodnosti, se je prvič na novogoriškem odru predstavil režiser Alan Jelen.

Gledališki list
 

v medijih

V besedilu, ki so ga v SNG Nova Gorica premierno uprizorili v sredo, je režiser Alen Jelen prepoznal nadčasovno komponento in ga tudi spretno zrežiral. Jelena Sergejevna, srednješolska učiteljica, dosledno reprezentira tradicijo, njeno stanovanje je simbol ruskega humanizma. Malo bidermajerja, zavese, tradicionalna postavitev: predprostor, dnevni prostor, kopalnica, zadaj pa jedilnica (scenografinja je Urša Loboda).
Dostojnost in urejenost tako misli kakor duha, ki veje iz tovrstne scenske postavitve, je pomirjujoča in se sklada s podobo Stannie Boninsegna kot naslovne učiteljice, socialistično aseksualno opravljene (kostumografinja je Belinda Radulovič), dobre, milostne, srčne in predane pedagoginje.
Pod pretvezo prisrčnega rojstnodnevnega voščila v to skladnost vstopijo dijaki Paša, Volodja, Vitja in Alja. Želijo se dokopati do ključa, ki odpira vrata sefa, v katerem so shranjene matematične maturitetne naloge, z morebitnimi popravki katerih bi se dijakom odprla vrata v svet, kakršnega si želijo: od vstopa na ustrezno fakulteto pa do bogastva kot zadnje ovire na poti k popolni svobodi in manipulaciji.
Jelena Sergejevna svoje učence kmalu spregleda, razočarana pa jim dopušča možnost, da dostojno odidejo iz njenega stanovanja in si tako vsaj delno operejo čast. Vendar idejni in duhovni vodja paglavcev, »angelov zla«, Volodja (v vlogah se izmenjujeta Vito Weis in Nejc Cijan Garlatti), v sebični želji po dokazovanju svoje moči nadaljuje igro manipulacij. Vito Weis ga oblikuje kot hladnokrvnega, manipulativnega, razvajenega dečka (sina nekega pomembneža), ves čas na meji med samozadovoljstvom, privoščljivostjo in surovostjo: ta se na koncu, ob posilstvu kot sredstvu za dosego cilja, izkaže za brezmejno.
Žiga Udir svojega Vitjo razgrne kot dobrodušnega mladeniča z družbenega dna, preveč srčnega, da bi mu uspelo zares sodelovati pri umazanih igrah, in preveč vdanega, da bi se dobro znašel v razčlovečenem šolskem sistemu ali na drugi strani v pogoltnem polmafijskem manipulativnem krožku, kakršnega okrog sebe ustvarja Volodja. Vsak od najstnikov od svoje prve podobe, s katero želijo učiteljico prepričati o surovosti svojega vsakdana in nujnosti sočutja, polagoma odstira plasti lastnega mišljenja in čutenja, ki je večinoma izprijeno, še preden se zares izleže v svet.
Andrej Zalesjak jeznega mladeniča Pašo portretira kot ubogo paro, povsem odvisno od ukazov Volodje, tako naivnega, da verjame v svoja stališča, četudi so vse njegove misli povzetki Volodjinega razmišljanja. Vztraja pri izpolnjevanju ukazov, dokler se ob posilstvu svojega dekleta Alje povsem ne zlomi. Maša Grošelj kot Alja niha med solidarnostjo z napadeno učiteljico, izsiljevanjem in zaničevanjem »starokopitnih« načel.
Stannia Boninsegna slika učiteljičino dostojanstvo kot neomajno, ko z zadržanostjo in osuplostjo spremlja vse poskuse izsiljevanja najstnikov. Hkrati nekje v drugem delu predstave vzkipi in s tem sporoča, da se dobra stara humanistična pozicija novi dobi nemoralnosti ne bo vdala, ne zlepa ne zgrda.
Razkroj prizorišča humanizma, stanovanja Jelene Sergejevne, poteka ob spremljavi glasbe (skladatelj je Brane Zorman) in ob pritajeni svetlobi (oblikoval jo je Samo Oblokar); pri jezikovni aktualizaciji besedila je sodelovala lektorica Laura Brataševec.
Uprizoritev uspeva na vseh ravneh: od izbora besedila in v gledališču premalokrat obravnavane tematike, prek režijske in dramaturške gradnje dogajanja (dramaturgijo podpisuje Ana Kržišnik Blažica), do fantastične, intenzivne igre vseh igralcev, ki like do samega konca vodijo z izrazito psihološko profiliranostjo in natančno notranjo dinamiko.
Anja Bajda, Primorske novice, 9. aprila 2016

Široko problematiko stvarnosti mladostnika uprizoritev Drage Jelene Sergejevne kar se da kruto in brezkompromisno analizira, kontrast med prepričljivo Stannio Boninsegna, idealistko in srčno borko za humanistične vrednote, in kvartetom mladih (igralci so se z doslednimi in imenitno odigranimi vlogami močno poosebili s svojimi liki, zato je predstava na trenutke celo čustveno boleča in sproža v gledalcu nelagodje ter odpira vrsto vprašanj in refleksij) ni le generacijsko razhajanje, ampak nekaj več. Je obtožba družbe, ki ustvarja tehnokratski cinični svet, v katerem ni več prostora za srce (v gledališkem listu si velja prebrati tudi esej Ivana Verča). Obenem pa oži sporočilo tudi v razmišljanje o mehanizmih za preživetje (ne le mladih) bistvene interakcije med družbo, družino in šolo.
Marij Čuk, Primorski dnevnik, 10. aprila 2016

Na odru se odvije prava drama, ki v igri mladih igralcev Vita Weisa, Andreja Zalesjaka, Maše Grošelj in Žige Udirja gledalcu jemlje dih. Pod subtilnim režijskim vodstvom Alena Jelena so igralci natančno izrisali vsak svoj lik in jih povezali v skupno podobo človeka današnjega časa, ki gre preko vsega, da doseže svoj cilj. In na zgroženost profesorice, da so prvovrstni pokvarjenci, odgovori eden od njih, take ste nas naredili vi, torej družba, v kateri živijo. Veristično zasnovana in na oder postavljena drama je z vsemi elementi občinstvo pretresla in prepričala. Ustvarjalce je upravičeno nagradilo z dolgim aplavzom.
Ingrid Kašca Bucik, Radio Slovenija 1, 7. aprila 2016



Komentarji
SNG Nova Gorica spodbuja razpravo uporabnikov o predstavah in o objavljeni vsebini na spletnih podstraneh predstav. Uporabnike pozivamo, da se pri komentiranju držite teme in upoštevate pravila govornega bontona. Tudi ostro kritiko ali nestrinjanje s posameznimi mnenji je mogoče izraziti brez osebnih napadov in žalitev. Neprimerne in žaljive vsebine bodo odstranjene.

Jerneja Dimec Bratina

12.01.2017

Predstava me je globoko pretresla, ganila do solz, me tudi šokirala in mi še vedno odzvanja in pušča mnogo prostora za razmišljanje.

Sama se sprašujem kaj je spodaj, pod to zunanjo ravnijo – kaj so mladostniki skušali (preko sicer večinoma nesprejemljivega in nedopustnega ravnanja) sporočati, pa še niso znali, zmogli drugače izraziti - povedati. Če se skušam vživeti vanje jih lahko do neke mere zelo razumem – da je težko biti mlad v današnjih časih, da so izgubljeni, zmedeni, da skušajo priti do stvari, ki naj bi jim pomenile smisel in srečo (denar, potrditev, zmagoslavje, moč) na nek svoj način, za katerega pa v svoji nerazsodnosti še ne vedo, da sploh ni pravi. Prepričani, da so našli idealni recept zasledujejo svoje cilje, ob tem pa sploh ne dojamejo, da vse to vodi v povsem napačno smer. V preziru na takšno življenje, kakor so ga doživljali ob starših, učiteljih in drugih odraslih, se podajo v egoistično iskanje svoje lastne zadovoljitve ne glede na posledice. Uničeni odnosi, na koncu tudi razdor in uničenje njihovega prijateljstva, zaprte poti za naprej, uničeno dostojanstvo vsakega posameznika, pravo razčlovečenje. Ostajajo samo bolečina, žalost, poraz, razočaranje, še večji obup, saj tudi na tak način (z izsiljevanjem, manipuliranjem, preračunljivostjo, grobostjo, psihičnim, fizičnim in celo spolnim nasiljem) niso mogli doseči želenega.

Nič jim ni sveto (izguba vrednot, morale, vere, zaupanja v dobro). Zanje ni meja (nekdo jim jih mora postaviti, pa četudi je to policija, zapor.) V skorumpirani družbi ne morejo spoštovati nič in nikogar (v bogve kakšnih družinah so živeli, nekje je omenjen oče v zaporu - kakšen zgled je lahko odraščajočim otrokom?), vse dokler ne srečajo nekoga ki trdno stoji za svojimi prepričanji (tako kot profesorica Jelena Sergejevna) – čeprav je tudi njo zlomilo, da jim kljub svojemu trudu in zgledu v 4 letih šolanja ni mogla predati drugačnega modela življenja. Delovala je iz sebe, iz svojega prepričanja, iz svojih vrednot, iz svojega sveta. Ostala pa je v istem, na trenutke togem svetu, kakor je bila že celo življenje, ni šla naprej, ni se spreminjala, ni se nadgrajevala, ni rasla v skladu z razvojem sodobnega časa – kar pa ne pomeni, da bi mogla svoje vrednote zavreči, saj so bile dobre in prave, niti ni dovolj vključila dijakov kot svojih osebnosti. Takšnih mladostnikov v bistvu ni poznala, ker jih je videla samo skozi »svoja očala«. Ni pa si skušala natakniti njihovih očal in globlje izvedeti kako živijo oni, kaj doživljajo, čutijo, kako jim je, kdo oni sploh so oz. kdo je vsak kot posameznik. To so ji na svoj način tekom te predstave nazorno pokazali, razgrnili so ji vsak svoj svet – svet razrušenih idealov, svoje stiske in izgubljenosti, svet svojih načinov iskanja sreče in življenjskega smisla, ki pa se sprevrže v pravo tragedijo.

Mladostniki morajo za dosego svojega cilja preizkusiti, poteptati, uničiti in se upreti vsemu, kar je odraslim (tokrat točno tej profesorici Jeleni Sergejevni) sveto oz. kar jim predstavlja vrednote in ideale. Na tak način, torej z napadom na to, kar je nekomu najbolj dragoceno, sveto, v kar najbolj verjame, poskušajo priti v najgloblji stik z njim. Nezavedno pritisnejo na najbolj ranljivo točko, ki drugega najbolj prizadene in zaboli - to je sicer mehanizem s katerim nehote, nezavedno, intuitivno skušamo vsi priti drug do drugega, predvsem pa otrok do staršev (tu ne mislim na nasilje). Tak nasilen način pa pušča za sabo pravo opustošenje, pogorišče, porušene odnose, izgubljeno dostojanstvo, razvrednotenost drugih in razvrednotenje samega sebe do skrajnosti – do čiste praznine, zavrženosti, zlorabljenosti, osamljenosti, obupa, bolečine, razočaranja, nemoči, žalosti…

In najhuje je, če tudi tokrat ostanejo mladostniki v vsem tem sami, nerazumljeni, nazačuteni, brez opore, razumevanja, pomoči… Potem se mnogim zazdi, da nimajo več ničesar, nobenega izhoda, saj so praktično preizkusili vse. Na točno tej točki pa bi rabili jasno postavljene meje sprejemljivega oz. nedopustnega, obenem pa iskrenega zanimanja zanje, mnogo sočutja, razumevanja in podpore, ter zgledov in spodbud pri iskanju novih, bolj pravih načinov iskanja življenjskega smisla. Seveda pa to niso triletniki, kot mladi odrasli imajo tudi svojo voljo, prepričanja, svoje odločitve in svojo pripravljenost ali pa nepripravljenost za spreminjanje sebe, predvsem pa tudi že odgovornost za svoje vedenje in za posledice svojega ravnanja, ki sledijo.

Morda bi bilo še najlažje oditi s predstave in mlade preveč razumeti in ne obsoditi nasilnih in sprevrženih načinov ravnanja ali pa jih na drugi strani zgolj obtožiti, se zgražati nad njimi in posplošiti kakšna vendar je današnja mladina. Vendar menim, da bi s tem zgrešili bistvo. In bi spet prav nič ne razumeli in ne začutili v tej predstavi tako tenkočutno razgaljene stiske vsakega od 4 likov mladih, prav bolečega kričanja po razumljenosti njihove stiske in izgubljenosti v svetu. Ki pa jo zaenkrat znajo pokazati samo na svoj najbolj skrajen in »nemogoč« način, z govorico uprizarjanja čustev in sveta, kakor si ga sami predstavljajo oz. kakor se njim dogaja. Torej na otroški način z »odigravanjem čustev« pokazati kaj doživljajo in kako jim je, ne znajo pa še odraslo prepoznavati teh svojih doživljanj in jih izraziti z besedami.

Od nas odraslih pa se pričakuje, da bomo v odnosu do otrok in mladih zmogli videti globlje, širše, višje. Da bomo zmogli pogledati najprej sami vase in si priznati tudi svoje zablode, napake, zmote, da bomo v resnici prišli do samega sebe in do svoje ranljivosti. Predelati bi bilo potrebno vse svoje izkušnje z nasiljem in prevrednotiti odnos do njega, predelati svoje strahove, jezo, bes, začeti prepoznavati izsiljevanja in manipulacije, morda tudi preko vzgojnih metod, ki smo jih bili deležni in jih tako ali drugače neozaveščeno prenašamo naprej. In ker način preračunljivosti, izsiljevanja, manipuliranja in nasilja ni pravi, je od nas odvisno ali bomo tem in drugim mladim postavili meje sprejemljivega (nobeno nasilje ni dopustno) in jih obenem skušali razumeti, začutiti, se postaviti v njihovo kožo in jim s svojim zgledom, izkušnjami, zrelostjo, nenasiljem in modrostjo pokazati tudi drugačno pot.

Jerneja Dimec Bratina, spec. zakonske in družinske terapije iz terapevtskega centra Novo upanje Ajdovščina

Jan Krajnik

03.02.2017

V torek, 24. 1. 2017, smo se dijaki 2. letnikov ob 18. uri odpravili v Prešernovo gledališče v Kranju, kjer smo si ogledali gledališko predstavo Draga Jelena Sergejevna. Delo Ljudmile Razumovske na oder postavlja štiri dijake, ki obiščejo svojo profesorico za matematiko, da bi ji voščili za njen rojstni dan. Njihova na videz ganljiva in pozorna namera pa se izkaže za zelo egoistično, saj so v resnici pod to krinko prišli k njej po ključ sefa z maturitetnimi testi. Veselo praznovanje se kmalu začne preobračati, dijaki profesorico sprva za ključ prosijo, saj želijo dopolniti svoje maturitetne teste iz matematike, kasneje pa se stanje prevesi v kruto psihično mučenje profesorice, idealistke, ki stoji za vrednotami, kot so poštenost, delavnost in vztrajnost. Dijaki teh vrednot nikakor nimajo, svojo prihodnost želijo graditi na goljufiji in nepoštenosti, kar pa opravičujejo z dejstvom, da je danes tako zelo težko uspeti in da bi jim ocena iz matematike lahko uničila prihodnost, čeprav je v življenju ne bodo potrebovali. Profesorica se ne da, trdno vztraja pri svojem pogledu ter meni, da na svetu obstajajo dobri ljudje, dijakom pa se zdi ta predstava napačna. Dogajanje se iz pogovora in spora prevesi v nasilje. Profesorica želi, da dijaki odidejo, a proti njim nima moči. Kljub temu, da se dijaki borijo za isti cilj, ključ, se na koncu pokaže tudi razkol med njimi, nekateri so moralno strti, le eden vztraja pri prvotnem cilju in ga tudi doseže. Profesorica na koncu, že čisto izmučena in zlomljena, izroči ključ, a ga ironično nihče ne vzame. Zdi se, da ga je v resnici potreboval le en dijak, in sicer ne tisti, ki je zmagoslavno odšel iz profesoričinega stanovanja, verjetno vedoč kaj ga čaka naslednji dan, ko bo profesorica vse razkrila. Ostali trije dijaki so odšli kot poraženci, nihče ni vzel ključa. Bili so moralno zlomljeni, saj jih je prvi dijak tudi uporabil v svoji igri. Igra je bila zelo kvalitetna, gledalec je lahko sočustvoval z liki, predvsem s profesorico, ki je bila v umazani igri dijakov izkoriščena in zlomljena, še največja tragika pa je v tem, da je imela na ta dan rojstni dan. Kljub nekoliko nerazločnemu začetku se je igra razvila v močno moralno preizkušnjo gledalca in ga spodbudila k razmišljanju o vrednotah tega sveta.

Jan Krajnik, učenec iz 2. c
Želim oddati komentar

Prikaži celoten spored za predstavo

  • 09. 03. 2016 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Javna generalka. Za Izven.
  • 11. 03. 2016 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za abonma Petek 1, Konto in Izven.
  • 19. 03. 2016 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za abonma Sobota 1, Konto in Izven.
  • 31. 03. 2016 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za abonma Četrtek 1, Konto in Izven. Razprodano.
  • 06. 04. 2016 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Premiera. Za abonma Premiera 2 in Vabljene.
  • 07. 04. 2016 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Premiera. Za abonma Premiera 1.
  • 23. 04. 2016 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za abonma Sobota 2, Konto, FaceTeater in Izven.
  • 22. 06. 2016 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za abonma Sreda 1, Konto, FaceTeater in Izven.
  • 23. 06. 2016 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za abonma Četrtek 2, Konto, FaceTeater in Izven.
  • 24. 06. 2016 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za abonma Petek 2, Konto, FaceTeater in Izven.
  • 13. 10. 2016 ob 11.00. SNG Nova Gorica, veliki oder. Za Šolo.
  • 14. 10. 2016 ob 12.00. SNG Nova Gorica, veliki oder. Za Šolo.
  • 10. 01. 2017 ob 20.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Po predstavi pogovor z ustvarjalci. Za abonma Konto in Izven. Izbirna predstava za abonente.
  • 10. 01. 2017 ob 11.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za Šolo.
  • 16. 01. 2017 ob 19.30. KC Janeza Trdine Novo mesto
  • 16. 01. 2017 ob 12.00. KC Janeza Trdine Novo mesto
  • 17. 01. 2017 ob 19.30. KC Janeza Trdine Novo mesto
  • 17. 01. 2017 ob 12.00. KC Janeza Trdine Novo mesto
  • 23. 01. 2017 ob 19.30. Prešernovo gledališče Kranj
  • 24. 01. 2017 ob 18.00. Prešernovo gledališče Kranj
  • 06. 02. 2017 ob 12.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za Šolo.
  • 07. 02. 2017 ob 11.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za Šolo.
  • 14. 02. 2017 ob 19.30. Delavski dom Trbovlje
  • 23. 02. 2017 ob 11.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za Šolo.
  • 24. 02. 2017 ob 11.00. SNG Nova Gorica, mali oder. Za Šolo.
  • 04. 04. 2017 ob 20.00. KD Franca Bernika Domžale
  • 05. 04. 2017 ob 20.00. KD Franca Bernika Domžale
  • 06. 04. 2017 ob 20.00. KD Franca Bernika Domžale
  • 07. 04. 2017 ob 20.00. KD Franca Bernika Domžale
  • 11. 05. 2017 ob 19.30. Rudniška dvorana Idrija
  • 23. 11. 2017 ob 19.30. Kulturni dom Šmarje pri Jelšah