Igram, sem

na sporedu

27. 3. 2019 ob 20.00. SNG Nova Gorica, veliki oder. Za Izven

Film Miroslava Mandića o tem, kaj pomeni biti igralec, ter o mejah med igralcem in likom, je bil uvrščen in nagrajen na več festivalih. Po filmu pogovor z režiserjem Miroslavom Mandićem, ki ga bo vodila režiserka Anja Medved.

Mlada igralka Lina se pripravlja na avdicijo za vlogo tatice, gledališki igralec Niko je sprejel vlogo brezdomca v filmu, Luka po končanju snemanja televizijske serije še naprej ljubi soigralko – do kam lahko pripelje poistovetenje igralca z likom, ki ga igra, v resničnem življenju? Film Miroslava Mandića briše mejo med igro in življenjem ter v triptih poveže tri prostore nekdanje države: Ljubljana, Zagreb, Sarajevo.

Igrajo: Luna Zimić Mijović, Gregor Zorc, Goran Bogdan, Lana Barić, Mojca Funkl, Amar Čustović, Senad Bašić, Olga Pakalović, Primož Bezjak, Sabrina Noack Hodžić, Dario Varga, Nina Vodopivec, Ivana Roščić, Mediha Musliović.

Režija Miroslav Mandić, scenarij Miroslav Mandić, fotografija Mitja Ličen in Erol Zubčević, montaža Andrej Nagode, zvok Boštjan Kačičnik, scenografija Emina Kujundžić, Barbara Kapelj in Ivana Škrabalo,
kostumografija Ivana Zozoli, Emina Kujundžić in Emil Cerar, produkcija Filmostovje, producent Miroslav Mandić, koprodukcija SCCA/pro.ba, koproducentka Amra Bakšić Čamo, izvršna producentka Nina Robnik, finančna podpora Slovenski filmski center, Fondacija za kinematografijo Sarajevo

Festivali: Festival slovenskega filma, Portorož. Mednarodni filmski festival v Kairu (tekmovalni program). Mednarodni Festival Santa Barbara (tekmovalni program)

O filmu:

Mandić je svoje delo razdelil na tri epizode, sarajevsko, ljubljansko in zagrebško, kar mu je omogočilo, da je poklic igralca in tisto, kar ta prinaša posamezniku, ki se zanj odloči, pred gledalcem razprl, kolikor je le mogoče, celovito, da je k svoji temi pristopil analitično, na trenutke celo provokativno, hkrati s tem pa ohranil tudi sočnost, duhovitost in čustveno silovitost svoje pripovedi /…/ Mandićevo delo Igram, sem je eno najlepših pretekle sezone. Je hkrati spoštljivi in iskreni poklon filmskemu igralcu. Ter navsezadnje prav boleče razgaljujoči premislek, ki pa svojo lepoto črpa prav iz svoje doslednosti.
Denis Valič, ARS

Mandić pristopa k materiji dokumentarno. Ne komentira, ampak opazuje, vmes pa podstavi številne detajle, ki puščajo stvari ves čas dvoumno odprte ter od gledalca izvabijo poseben angažma. S črno-belo fotografijo bržkone podčrtuje izmuzljivost bipolarnosti igralčevega življenja, po drugi pa morda njegovo »mnogo­osebnost«, ki se lahko prebere tudi kot fenomenologija igralčeve »neosebnosti« v smislu, da igralec, ko igra, nikoli ni to, kar mislimo, da je. Če film konstituira svetloba-podoba-zgodba, o kateri kot gledalci vemo, da je »le« slepilo, da ni resnična, a smo se ji kljub temu pripravljeni pustiti zapeljati in ji verjeti, je Igram, sem film, ki to slepilo domiselno in konsistentno presprašuje z vprašanjem, ki se dotika temelja igralskega poklica: Igram, torej sem, ali sem, torej igram?
Ženja Leiler, Delo

Toda ko se Lina, Niko in Luka vživljajo v like (ki jih groteskno transformirajo), ne spoznajo le, da življenje ne more več postati film in da film ne more več postati življenje, ampak nekaj usodnejšega – da namreč življenje ne more več postati samo življenje. Ker je vmes prišel film. Ker film ni nikoli le film. Ker se tisti »Igram, torej sem«, vedno spodvije v »Sem, torej igram«. In ker nobena zgodba ne bo nikoli več povedana tako, kot daje edina.« ZA
Marcel Štefančič, jr., Mladina

Mandičev filmski triptih se dogaja v današnjih mestih, Sarajevu, Ljubljani in Zagrebu, v črno-beli tehniki pa je nemara prav zato, ker poskuša pokazati, kako stara in trdoživa je ta zadeva z impersoniranjem. /…/ Igram, sem je torej predvsem, če ne povsem, igralski film tudi v tem pogledu, kako dobro so igralka in igralca odigrali svoje »postajanje« tega, kar igrajo.
 Zdenko Vrdlovec, Dnevnik

Ko sem odkril igro, to neskončno število spremenljivk v enačbi, mi je od neznanske količine možnosti skoraj razneslo možgane /…/ Igralski poklic je po eni strani čisto oprijemljiva služba, po drugi strani pa umetnost, ki od človeka terja posvečenost. Že predpogoj za to službo je norost ‒ norost, da se sploh vržeš v ta svet.
Goran Bogdan, igralec

Mislim, da naju z Lino [op. glavnim likom], ob enem pa tudi z drugimi mladimi s področja bivše Jugoslavije, veže goreča, a nevidna tančica energije za spremembe. Vemo, kaj si želimo – nove, boljše, močnejše, bolj odprte in bolj srečne prihodnosti. Ne vemo pa, kako do tega priti. Zato se včasih obnašamo kot ptice, ki se slepijo in se nemočno zaletavajo v steklo.
Luna Zimić Mijović, igralka

Režiserji in režiserke mlade generacije so končno dobili priložnosti, da začnejo delati, zato nastajajo dobri filmi. Mnogo let smo imeli igralci ob ponujenih vlogah občutek, da scenariji nimajo stika z resničnostjo, ki jo živimo, zdaj pa so filmi bolj urbani in v koraku s časom.
Primož Bezjak, igralec

Holywoodska režiser in producent ponudita Al Pacinu vlogo ribiča. ‘Lahko’, reče on, ‘a saj vesta, kaj potrebujem’. Vedoč, da se mora kot tipičen igralec zvest ‘metodi’ vživeti v vlogo, mu ponudita dva meseca ribarjenja na Floridi. Al na to pristane. Nekaj mesecev pozneje se režiser in producent pojavita na obali Floride, navdušena nad videzom njunega igralca: ‘Al, zdaj si pravi, začnimo s snemanjem.’ ‘Brez mene’, reče Al in zaluča trnek v vodo. ‘Kako brez tebe, postal si pravi ribič, naredil boš odlično vlogo!’ ‘Prav tu je problem. Nočem več igrati ribiča, ribič hočem biti’, reče Al in nadaljuje z ribolovom.
To šalo sem si izmislil. Že leta me fascinira igra – po eni strani velikanski trud, vložen v ustvarjanje vloge, poistovetenje, ki včasih vpliva na igralčev odnos do osebnega okolja; po drugi strani se sprašujem, kako je taka transformacija sploh mogoča, to ‘preskakovanje’ iz vloge v življenje.
Miroslav Mandić, režiser in scenarist