Slovensko narodno gledališče Nova Gorica
Radoš Bolčina, Boris Mihalj, Milan Vodopivec, Janez Starina, Duašnka Ristić, Rastko Krošl, Dragica Kokot, Marjuta Slamič; foto SNG Nova Gorica/Foto atelje Pavšič Zavadlav

Nikolaj Vasiljevič Gogolj

Ženitev

Ženit'ba

Popolnoma neverjeten dogodek v dveh dejanjih

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

tehnika

  • Inspicient
    Simon Kovačič
  • Tonski mojster
    Marko Slemenšek
  • Šepetalka
    Srečka Birsa

Igrajo

premiera

08. marec 2001, SNG Nova Gorica

o delu

Gogolj, velikan ruske oziroma ukrajinske književnosti 19. stoletja, avtor znamenitega romana Mrtve duše in slavnega Revizorja, je nekoč zapisal: »Naj živi komedija! Če se smejemo, se smejmo krepko in le stvarem, ki res zaslužijo vsesplošni posmeh.«

Tej misli je bil avtor zvest tudi v Ženitvi, vedri komediji, v kateri je spretno prepletel realizem in satiro. Moč in učinkovitost Ženitve leži v polnokrvnem, živem in duhovitem orisu človeških značajev, komični zaplet pa je zasnovan na dilemi glavnega protagonista Podkoljosina, ki omahuje med željo po poroki in strahom pred zakonskim jarmom. Skozi galerijo komičnih likov – ob Podkoljosinu se namreč za roko iste izbranke potegujejo še štirje snubci, pri ženitnih načrtih in spletkah pa je zelo dejaven še protagonistov (že poročeni) prijatelj Kočkarjov – je Gogolj zasnoval ostro in dosledno satiro na človeško koristoljubnost, preračunljivost in topoumnost.  

v medijih

VOTLO NAVZVEN, PRAZNO NAVZNOTER

Po nekaj sezonah se je Paolo Magelli ponovno vrnil v slovenski gledališki prostor. Tokrat prvič pred publiko novogoriškega odra in z dramo, ki jo je Gogolj označil kot »popolnoma neverjeten dogodek v dveh dejanjih«. Vendar sam akt ženitve, ekskluzivnega intimnega doživetja, ki razkriva votle vedenjske avtomatizme, zelo hitro pokaže Gogoljev osnovni idejni namen – ilustriranje vdora političnega v intimni svet junakov. Politično se izkaže za glavnega krivca, saj s svojo zahtevano korektnostjo nevtralizira individualnost in sposobnost odločanja ter sili v mediokritetsko sivino duha. In ker je moč političnega tesno zvezana z zadostno količino kapitala, potem je Ženitev naenkrat zelo aktualna in sveža zgodba o sofisticiranih kanalih manipulacije posameznikovih želj in hotenj. Vse z jasnim in preprostim namenom – optimizirati ekonomijo in utrditi politično stabilnost.
Magelli stavi na hladen, groteskni humor, ki ne dopušča kratkoumnih dovtipov, namenoma zanemarja situacijsko komiko, zato pa toliko bolj natančno skrbi za črnohumorno, ironično, mestoma že ostro cinično odpiranje gnojnih ran apatične socialne klime. Fabulativno napetost povsem enostavne, že skoraj banalne zgodbe o nevestinem izbiranju življenjskega sopotnika, namesto v zunanjo akcijo položi v izpraznjen intimni svet dramskih figur. Te izpadejo kot katastrofalna posledica odsotnosti vsakršnega angažmaja, vsiljenega oklevanja in neaktivnosti. Poganjata jih konvencija in navada, ne emocija in strast. Njihove »reflekse« duhovito spremljajo toni balkanskega melosa v živo odigrane godbe na pihala, ki koncept uprizoritve ženejo v na novo skomercializirani svet srednje in vzhodne Evrope.
Tako kot liki le z osnovnimi, a zato toliko bolj predimenzioniranimi lastnostmi, je tudi scena okleščena realističnega balasta. Ostale so zgolj ogromne sive in v nebo vpijoče stene, pod katerimi so ljudje komajda še bedne kreature, ki z življenjsko vitalnostjo nimajo nič več skupnega. Enako je z jezikom, saj je odrezav, nadut, potvorjen, suh in na trenutke že povsem enak zvenu absurdne dramatike.
Kljub takšnemu konceptualnemu zamiku režija ostaja zvesta predlogi, stilno bistveno ne posega v interpretacijo in učinkovito »napenja« še vedno realisitično utemeljene reakcije. Postavitev odlikuje predvsem likovna dodelanost in mizanscenska zlitost s prostorom. Najmočnejša je v skupinskih prizorih z vodko in petjem, v dokazovanju sposobnosti in koristnosti snubcev, v zaključnem srečanju med ženinom in nevesto, pa tudi v pravljičnem ženinovem pobegu skozi nedosegljivo okno. Uspel izhod pa Podkoljosinu (igra ga Boris Mihalj) ne predstavlja nikakršne rešitve. Njegova trenutna presvetlitev ga iz ene samo prestavi v drugo slepo ulico. Z zavrnitvijo konvencije in formalizma namreč ponovno zdrsne v vakuum osamljenosti in prostega teka, pri tem pa za sabo (ne)hote potegne tudi z vsem sprijaznjeno in mogoče že celo malce zaljubljeno nevesto Agafjo Tihonovno (igra jo Marjuta Slamič).
Andrej Jaklič, Večer, 15. 3. 2001

tehnične opombe

Tehnični vodja Andrej Kovačič; rekviziterja Aftero Kobal in Jožko Markič; odrski mojster Staško Marinič; vrviščarja Damir Ipavec in Ambrož Jakopič; odrski delavci Damijan Klanjšček, Jure Modic, Marko Nemec, Dean Petrovič in Bogdan Repič; lučna mojstra Renato Stergulc in Marko Polanc; vodja frizersko-lasuljarske delavnice Maura Delpin; frizerka in lasuljarka Anka Kos; garderoberke Jana Jakopič, Slavica Ličen in Mojca Makarovič. Kostume so izdelali Nevenka Tomašević (vodja), Marinka Colja, Tatjana Kolenc in Ivan Kamnar. Sceno so izdelali Boris Marc (vodja), Darko Fišer in Ivan Ipavec.

Svetovalec za plezalne veščine Smiljan Brešan.

Prikaži celoten spored za predstavo

  • 09. 03. 2021 ob 18.00. Splet. Arhivski posnetek na ogled od 9. 3. dalje