Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

William Shakespeare

Sen kresne noči

A Midsummer Night's Dream

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

tehnika

  • Inspicient
    Simon Kovačič
  • Tonski mojster
    Stojan Nemec
  • Šepetalka
    Katja Robič

premiera

10. oktober 2002

v medijih

DOMIŠLJENA POSTAVITEV SHAKESPEAROVEGA SNA KRESNE NOČI
Znano delo je režiral Janusz Kica


Režiser Janusz Kica nas s Shakespearovim Snom kresne noči (A Midsummer Night's Dream) vodi v vprašanja, ki imajo pobliže opraviti z dražljivo skrivnostjo, kje se neha resnica in začenjajo sanje (in obratno), kje so črte med prividom in oprijemljivimi danostmi, kaj je ljubezenska zaslepljenost, kaj utvara, kaj odblesk srca … In veliko je v tem nedoumljivega, skrivnostno magičnega, nerazložljivega, kot da bi človek živel dve vzporedni življenji, ki se križata lahko le na ravni slutnje. Zbuja se in zopet zapada v sen, kjer so na delu škratje, ki s čudežnimi zeliščnimi kapljicami uravnavajo in določajo ljubezensko in vsakršno usodo.
Shakespearovo delo Sen kresne noči se resnično loteva večplastnosti našega ljubezenskega zaledja, človekove čustvene energije in dogaja se na različnih uprizoritvenih ravneh, kjer je sodobni čas prav tako (zdaj) prisoten kot mitološki, pravljični prav tako začrtan kot resnični. Atene, Tezej, Hipolita, njuna poroka, romantične zaljubljenosti Hermije in Lisandra, zavrženost Demetrija, ki hkrati zavrača, Helenino hrepenenje in samouničevanje so metafora nerazvozlanega ljubezenskega vrtinca, ki rojeva tudi sovraštvo in beg. Prostor in čas nimata trdnega okvira, nista opremljena z robovi. Nezavedno in povsem naravno prehajata v sanje in se jih v istem hipu osvobajata. A prav tako kot v sanjah, se v zavedanju razraščajo duhovi, neukrotljive sile, ki imajo svojo nočno gozdno moč, kateri se ni mogoče upreti.
Izjemno bogat dramaturško-uprizoritveni tloris je režiser Kica smotrno interpretiral ne s poenostavljanjem, marveč s čistim videnjem in hotenjem, da bi bile Shakespearove vizije in trditve gledalcu povsem razpoznavne, na drugi strani pa spet ne povsem čisto razmotane, vprašanja ostajajo brez odgovora in vodijo le v poglobljeno razmišljanje o tem, kje se spajajo meje našega empiričnega sveta z magičnim in mitološkim. Ker ljubezen je konec koncev prav to.
Uprizoritev Primorskega dramskega gledališča je torej premišljeno in zrelo umetniško dejanje. Zelo preprosto rečeno. Gre za urejena prostora »političnega« in mitološkega sveta. Prvi je v hipu razpoznaven s svojimi človeškimi znamenji in mišljenjem, drugi pravljično zamotan. V slednjega vstopajo rokodelci s svojo igro. Na prvi pogled gre za komično cenzuro v igri, v resnici je v njihovem razkuštranem nastopu ena središčnih osi Shakespearove mojstrovine, ki bi jo lahko z eno besedo poimenovali za preobrazbo. Preobrazbo vlog in leg, ko človek postane nekaj drugega od tistega, kar je oziroma igra to, kar ni. Nemara gledališče samo? Skratka, ljubezenske zgodbe Atencev imajo človeške okvire, spiritus agens pa sta magičnost in mit.
To zelo jasno izraža interpretativna energija uprizoritve, ki je v kostumih kar se da današnja, a v svoji vsebinski povednosti nadčasovna, lahko bi nekoliko tvegano zapisali, da pretekla, sedanja in prihodnja, saj so tematizirana vprašanja neokrušljiva, kot najbrž izhaja iz vsega doslej povedanega. A vse to bi bilo brezpredmetno, ko ne bi ideji sledila velika izpovedna sila igralcev in igralk. V prvi vrsti Primoža Pirnata (Oberon), Radoša Bolčine (Škrat), Iva Barišiča (Klopčič) in Ane Facchini (Titanija). Ti so bili konec koncev nosilci uprizoritvene filozofije. Vsak s svojo izrazito individualno noto in razpoznavno pahljačo artizma. Poudariti pa velja skupinsko igro celotnega ansambla PDG, ki je ustvaril dobro predstavo. Žal se moram tokrat, prvič na svoji dolgoletni kritiški poti, opravičiti, da prav igralski ekipi, njenim posameznikom, ne namenjam dodatnega slovarja, a prostor je, kot se v takih situacijah reče, tiransko razpoložen. Bodi zapisano, da so svoj napor opravili nadvse prepričljivo in kar je najvažnejše – individualno ustvarjalno.
Marij Čuk, Primorski dnevnik, 17. 10. 2002

nagrade

  • Janez Starina, Ivo Barišič, Danijel Malalan, Iztok Mlakar, Milan Vodopivec in Jože Hrovat - nagrada Žlahtni komedijanti festivala Dnevi komedije, Celje 2003
  • Janusz Kica - nagrada Žlahtni režiser festivala Dnevi komedije, Celje 2003 in Borštnikova nagrada za režijo, Maribor 2003
  • Alida Bevk - Borštnikova nagrada za mlado igralko za vlogo Vilinčka, Maribor 2003
  • Radoš Bolčina - nagrada Prešernovega sklada 2004, med drugim tudi za vlogo Škrata

festivali in gostovanja v tujini

• Dnevi komedije, Celje, 2003
• Mednarodni festival Spring Theatre Festival Thessaloniki, Solun, Grčija, 2003
• JDP, Beograd, Srbija in Črna gora, 2003
• Craiova Shakespeare International Festival, Craiova, Romunija, 2003
• 38. Borštnikovo srečanje, Maribor, 2003

tehnične opombe

* avtor posnete glasbe
** avtor v živo izvajane glasbe in korepetitor.

Tehnični vodja Andrej Kovačič; rekviziterja Aftero Kobal in Jožko Markič; odrski mojster Staško Marinič; vrviščarja Damir Ipavec in Ambrož Jakopič; odrski delavci Damijan Klanjšček, Jure Modic, Marko Nemec in Dean Petrovič; lučna mojstra Renato Stergulc in Marko Polanc; vodja frizersko-lasuljarske delavnice Maura Delpin; frizerka in lasuljarka Anka Strosar; garderoberke Mojca Makarovič (vodja), Jana Jakopič in Slavica Ličen; šivilje Nevenka Tomašević (vodja), Marinka Colja in Tatjana Kolenc; mizarji Boris Marc (vodja), Darko Fišer in Ivan Ipavec.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.