Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Tone Partljič

Ščuke pa ni

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.


trajanje Sočasna krstna uprizoritev z Dramo SNG Maribor. Komedija z nagrado za posameznika.

tehnika

  • Tehnični vodja
    Franc Šorli
  • Vodja predstave
    Bor Štiglic

Igrajo

premiera

15. februar 1974

v medijih

»ŠČUKA« NA NOVO
Druga uprizoritev uspešne komedije Toneta Partljiča v novogoriškem gledališču – Režiser je bil Jože Babič


Komedija »Ščuke pa ni« Toneta Partljiča je tudi v uprizoritvi Primorskega dramskega gledališča v Novi Gorici potrdila svojo popularnost in zabavnost, svoj brezobzirni humor in sarkazem. Čeprav jo je uprizoril isti režiser, Jože Babič, kot pred kratkim v mariborski Drami, ter se je tedaj pred nami neizogibno znašla kopija izvirne predstave (ista sta bila tudi scenograf Niko Matul in kostumografinja Vlasta Hegedušič), pa vendarle ni bilo mogoče spregledati nekaterih novih poudarkov. Novogoriška predstava je bila, na priliko ležernejša od mariborske, njene namere priljudnejše, bolj humoristične kakor pa satirično izostrene.
Igri ni šlo za to, da bi s primerno težo in doslednostjo obnovila, kaj šele radikalizirala, tragikomično sprepletenost in zaznamovanost Partljičevih junakov, ni ji šlo za ponazoritev dramatikove črne, »hudobne« komike, speljane do konca, skorajda do absurda, brez cenenega moralnega preostanka, a tudi brez zasilnega kriticizma – komike, skratka, kakršno je najti v dramskem izvirniku.
Igra je s tem nemara pridobila v zabavnosti, izgubila pa precej elementov motivacije. Bila je, z eno besedo, vesela, a ne tudi analitična: dogodki na podeželski podružnici osrednje radijske postaje, ki dobi nagrado za najbolj homogen kolektiv in ki potem razkrije vse zasebništvo in egoizem svojih pripadnikov, ko naj bi določili še nagrado za najboljšega posameznika, so stekli mimo v živahnem tempu, z lahkotnim razpletom brez hudih misli, bolj za šalo kot zares.
Igralski interpreti so se zanesljivo ujeli v osrednji, humoristični smeri predstave, čeprav so ostali posamezni deleži precej neizenačeni in neuigrani med seboj: reševali so, pod omenjenim skupnim imenovalcem, svoje komedijske naloge tako rekoč vsak po svoje. Pri tem je potrebno priznati prvenstvo Matjažu Turku, ki je dal zanimivo, že skoraj groteskno postavo novinarja Klandra, nebogljenega »majskega partizana«, ki se mu nič ne obrne prav in po volji, čeprav se vseskozi sklicuje na svoje »minulo delo«. Prav tako je izdelal domiselno karikaturo direktorja Kremžarja Stane Leban, zlasti s komičnim forsiranjem, ponavljanjem posameznih poudarkov, in tudi Jure Kavšek v vlogi praktikanta Petra: sproščeno, v argoju, nastopaško, a v istem tudi nebogljeno figuro.
Ostali – Breda Urbič, Mateja Glažar, Janez Starina, Metka Franko in Dragica Kokot-Šolar – so reševali svoje deleže korektno, a brez izrazitejših ali učinkovitejših postavitev: vsekakor je tudi njihova zasluga, da je predstava tekla gladko.
A/ndrej/ Inkret, Delo, 19. 2. 1974.

tehnične opombe

Garderoba Ida Bremec in Mara Kovačič; odrski mojster Ludvik Hvala; rekviziti Nadja Fišer.
Scena in kostumi so bili izdelani v delavnicah PDG.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.