Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

"Ekstatični obred, ki osvobaja, odrešuje, pogublja"

Evripid

Bakhantke

Bakhai

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.


trajanje Predstava traja 90 minut brez odmora.

koprodukcija

Koprodukcija s SSG Trst.

Igrajo

premiera

20. oktober 2006, Trst
Druga premiera 09. november 2006, Nova Gorica

o delu

Drame Evripida, najmodernejšega med antičnimi dramatiki, izpostavljajo človekovo zmedenost v neobvladljivem svetu ter njegovo tavanje v labirintu strasti, iluzij in naključij.
Slavna tragedija Bakhantke pripoveduje pretresljivo zgodbo o pogubi, ki se zgrne nad tebanske smrtnike ob prihodu Dioniza. Bog pride iz Azije v Tebe razširjat svoj orgiastični kult, oblastniki pa skušajo zanikati njegovo božanskost in preprečiti njegovo čaščenje, kar v njem vzbudi maščevalnost ...
V tej nenavadno sodobni igri se dramski konflikti prepletajo z glasbo in plesom; zelo realistično in obenem impresivno izražena religiozna občutja se sprevračajo v strastno ekstazo, pijano čaščenje in norost.

o avtorju

Staro izročilo pravi, pri čemer gotovo nekoliko prireja datume, da je na dan, ko se je petinštiridesetletni Ajshil kot zmagovalec vračal iz Salamine, šestnajstletni Sofokles vodil zbore, da slave zmago, Evripid pa se je rodil prav v tej Salamini.

Kot otrok generacije, ki je v blaginji po zmagi nad Perzijci nahajala zadovoljstvo v raziskovanju najglobljih vprašanj, se Sofokles pravzaprav ni odrekel religiozni veri: kakor smo videli, jo je obrnil v zaključke tragičnega pesimizma. Pri petnajst let mlajšem Evripidu pa je prišlo do nečesa krepko drugačnega. Četudi ni bil ravno in zgolj, kakor se je prepogosto poudarjalo, produkt sofistike, so ga iluministične in racionalistične teorije oddaljile od tradicionalne religioznosti ter ga usmerile proti duhovnosti drugačne vrste.

Evripid se je rodil leta 480 pr. n. št. v Salamini oziroma, če smo natančnejši, v bližnjem antičnem demosu Fliji. Legendo o njegovem življenju je kasneje olepšala množica anekdot, ki jih je moderna kritika hitro razkrila kot lažne. Govorilo se je, da je bil slikar, da je imel dve ženi, Melito in Herino (ali Herilo), in da ga je slednja prevarala, kakor pravi tudi Aristofan, z nekim mladeničem, njegovim "sodelavcem", od koder izhaja tudi legendarno pesnikovo sovraštvo do vseh žensk. Drugi so trdili, da je Herina zgolj Melitin nadimek. Evripid je poznal Anaksagoro, Arkelaja, Protagoro, Prodika in bil Sokratov prijatelj (kar je za sofista malo verjetno). živel je v osamljenosti, strog do sebe, ni imel rad množice, kakor ta ni imela rada njega in mu za časa njegovega življenja ni naklonila večjega uspeha. Umrl je (406 pr. n. št.) malo pred svojim tekmecem, zelo starim Sofoklom, ki se je zaradi tega v javnosti prikazal s simboli žalosti.

Evripidu je bilo pripisanih 92 dram, od katerih jih imamo 78 za avtentične: 70 tragedij in 8 satirskih iger. Porušeno razmerje med slednjimi in tragedijami (ki bi glede na ustaljeno tetralogijo moralo biti ena proti trem) pojasnjujemo s tem, da je Evripid satirske igre menda nadomeščal s tragedijami s srečnim koncem (npr. Alkestida). Ostalo nam je 17 njegovih avtentičnih tragedij: Alkestida, Medeja, Heraklidi, Hipolit, Andromaha, Hekaba, Besni Herakles, Pribežnice, Ion, Trojanke, Ifigenija med Tavrijci, Elektra, Helena, Feničanke, Orest, Ifigenija v Avlidi, Bakhantke in še ena tragedija, ki jo imamo za apokrifno, Rez, ter ena satirska igra, edina iz antike, ki se je ohranila v celoti, Kiklop.

Evripidova ťusodaŤ je bila nenavadna. Za časa svojega življenja ni imel večjih uspehov, prvo nagrado je osvojil samo petkrat ter bil tarča nezaupanja in kritik, ne samo estetskih, ki jih je predstavljal predvsem Aristofan. Toda kakor ugotavlja Perrotta, ni bila nobena sodba nikdar tako zgrešena kot prav tista, ki jo Aristofan v žabah polaga v usta Ajshilu: ťMoje pesništvo ni umrlo z menoj, z Evripidom pa je umrlo njegovo.Ť Triumf Evripidovih tragedij se je namreč začel prav po avtorjevi smrti in trajal stoletja.

v medijih

»Evripidove Bakhantke postavlja režiser Vito Taufer v dveh kodih. Prvi je operni in koreografski, na praznem odru, zamejenim s tirsi z bršljanovimi aplikacijami in horizontom, lučno obarvano globino odra, ki jo nosi in razgibava glasba Saše Lošića. Ta poskuša rekonstruirati izgubljeno glasbeno tradicijo tako, da jo izpelje iz kot da brezčasnega, abstrahiranega balkanskega melosa./.../ Gre skoraj dobesedno za poskus vnovičnega rojstva tragiške opere iz duha glasbe, če parafraziramo, pri tem pa skladatelj ob uglasbenih zborovskih partih poseže tudi k izvirniku, in tako imamo precejšen del petega gradiva v originalu, v stari grščini. /.../ Druga plat uprizoritve je aktualistična; vojaki in policisti so prav sodobni in Dioniz, ki ga preoblečenega vklenejo in vržejo v ječo, je v živo oranžnem zaporniškem kombinezonu ena od brezpravnih žrtev nove svetovne osi iz guantanamskega ali sorodnega zapora. Dioniz, novi, potentni in prepovedani, od upravljalcev polisa izrinjani bog dobi tako tudi podobo muslimanskega mučenca, pa ne samo imenovanega žrtvovalca, temveč dobesedno mučenega. V tej aktualizaciji za hip polno zasije tragika vseh tistih, ki se tujim bogovom, ki jih ne razumejo povsem in jih potem demonizirajo, postavljajo nasproti.«
Matej Bogataj, Delo 25.10.2006.


»Ritem komaj slabo uro in pol dolge predstave imenitno narekuje glasba Saše Lošiča, med katero se prvinski, izrazito čutni ritmi gibko prepletajo s krhkejšo in bolj harmonično mistično glasbo, medtem ko je scenograf in kostumograf Samo Lapajne tesnobno vzdušje ustvaril s sožitjem črne in bele, senc in svetlobe ter izdatnimi količinami dima, ki se z odra lenobno zliva v avditorij in ustvari vtis nekakšnega močvirja, po katerem brodijo nastopajoči, v njem pa čemijo tudi gledalci, opazovalci razbrzdanega plesa opitih bakhantk. /.../ 13 igralkam in pevkam na oder uspe prenesti tudi erotiko, prvinsko divjost in nebrzdano strast. V koreografiji M. in V. zaživijo kot en sam organizem, čigar divji ples v krogu samega sebe lovi za rep.«
Andraž Gombač, Primorske novice, 24.10.2006


»Tauferjeve Bakhantke - igra evropskega formata

VSEBINA: Evripidova zgodba o bakhantkah je le navidezno preprosta: tebanski kralj Pentej skuša preprečiti že kar razvratno čaščenje novega boga, čeprav ga videc Teresias in starec Kadmos svarita pred božjo kaznijo. Na ukaz kralja oddelek vojakov prižene zvezanega in učlovečenega Dioniza do kraljeve palače. Dioniz, bog in človek, ne izda svoje resnične narave, niti ko ga kralj Pentej žali in s tem zbudi njegovo neizprosno jezo. Tudi mati kralja Penteja, kraljica Agava, se z ostalimi ženskami vdaja pohotnosti. Dioniz se čudežno reši iz zapora in predlaga Penteju, naj se preoblečen v žensko pridruži divjemu plesu, a bakhantke ga odkrijejo in raztrgajo. Kraljica Agava v blodni norosti sama odtrga glavo tujcu, v katerem ne prepozna svojega sina, ampak misli, da je lev. Ob povratku v Tebe čaka Agavo tragična streznitev.
/.../
Dotakniti se toliko tem v sorazmerno kratkem času in privabiti v njihov vrtinec gledalce, je sposobno verjetno le gledališče. Vito Taufer je danes eden izmed tistih režiserjev, ki zna z gledališko govorico na učinkovit način nakazati dileme sodobnega človeškega in družbenega bivanja. Zna združiti spektakel in kritiko, efekt in meditacijo. Pri tem mu pomaga tudi nenavadna sposobnost, da "izvleče" iz igralcev vse dobro, kar imajo.«
Ace Mermolja , Primorski dnevnik, 22.10.2006


»Bahkantke ... v režiji Vita Tauferja, genialnega režiserja širokih estetskih obzorij, nenehnega iskalca odgovorov na temeljna vprašanja človeškega bivanja ... Usodna moč neslutenega se odraža prav v zboru bakhantk, ki so enkraten, močan gledališki izraz. Iz tudi kostumsko poudarjene strogosti prvih prizorov so se preobrazile v nekakšne podivjane, bojevite "amazonke" z dolgimi lasmi in smrt prinašajočimi trsi v rokah in v dognani koreografiji oblikovale izrazite plesne figure, medtem ko so ritmično skandirale oz. pele stihe v stari grščini. Za to jim gre še posebna pohvala!/.../
Skratka, Bakhantke so velik gledališki spektakel močne vsebine, ki je vreden ogleda in bo še dolgo odmeval v zgodovini slovenskega teatra kot odlična združitev sil SSG in SNG Nova Gorica.«
Iva Koršič, Novi glas, 26. 10. 2006

gostujoči igralci

Lara Baruca

Izhaja iz glasbene družine in se z glasbo ukvarja že od svojega sedmega leta. Obiskovala je glasbeno šolo v Kopru (klavir), nato nadaljevala v multimedialni glasbeni šoli pri violinistu g. Ljubcu. Leta 1992 se je spopadla z odrom v vlogi pevke in tekstopiske. Po različnih festivalskih izkušnjah in nagradah različnih strokovnih žirij (MMS 1995, Kraška popevka 1995, Slovenska popevka 1999, EMA 1999, MMS 1999, Malteški festival 1999) se je posvetila glasbeni karieri predvsem kot koncertna glasbenica. že od začetka svoje glasbene poti se predstavlja z besedili, ki jih piše sama. Odrske izkušnje uspešno prepleta s snemanjem avtorskih albumov, posnela je že štiri (Hudič izgublja moč 1997, Kar ne piše 1999, Beenarni sistem 2001, Mindhacker 2005). Preizkusila se je tudi kot avtorica gledališke glasbe (Behind that curtain 2002, Confi-dance 2003, Glasba in gib 2004, Tihe resnice 2005), eksperimentirala tudi v drugih žanrih (house, drum'n'bass, ambient...) in si z leti pridobila sloves ene najboljših pevk znotraj naših meja.
Andreja Brlec
Mezzosopranistka
Solopetje je začela študirati leta 1997 na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani pri prof. Doroteji Cestnik-Spasić. Dve leti pozneje je bila sprejeta na salzburški Mozarteum in tam leta 2002 z odliko zaključila prvo stopnjo pri prof. Ingrid Janser-Mayer. Leto pozneje je vpisala podiplomski študij - smer samospev in oratorij - in junija 2005 pri prof. Wolfgangu Holzmairju tudi diplomirala.
Leta 2000 je debitirala na odru Salzburškega poletnega festivala (Slehernik). Nastopala je
v Avstriji, Nemčiji, Italiji, Sloveniji (J. Haydn Stabat mater, Theresien Messe, W. A. Mozart Requiem, Davidde penitente KV 469, Figarova svatba, G. Mahler 4. simfonija, L. Bernstein Wonderful Town, V. Parma Caričine amazonke, E. Humperdinck Janko in Metka).
Udeležila se je seminarjev pri prof. Marjani Lipovšek, Alfredu Burgstallerju in Robertu Hollu.

Cecilija Beatriz Carvajal Fernandez

Diplomirala je na Academia Teatro Imagen v Santiagu leta 1997. Igrala je tako v filmih, telenovelah in televizijskih serijah kot v gledaliških predstavah najpomembenjših čilskih gledališč (Teatro Nacional Chileno, Teatro La Machina, Compania Teatro Imagen in Deus Ex Machina). Med drugimi je sodelovala tudi pri čilskih uprizoritvah slovenske igre 'm te ubu Zorana Hočevarja (2002) in Evripidove Elektre (2003). Udeležila se je tudi različnih mednarodnih festivalov in seminarjev.

Mirjam Monica

Diplomirala je na Akademiji za dramske umetnosti ťNico PepeŤ v Vidmu (Italija), obiskovala je in uspešno zaključila glasbeno šolo v Piranu, smer klavir. študira na fakulteti za tuje jezike v Vidmu in kot vokalistka sodeluje z glasbeno skupino Cafe Rosita ter se dopolnjuje v solo petju. Sodelovala je pri produkcijah Akademije Nico Pepe in se udeležila različnih mednarodnih festivalov za mlade gledališke ustvarjalce.

Prikaži celoten spored za predstavo

  • 22. 06. 2007 ob 21.30. Festival Teatro romano,Trst, Italija
  • 02. 07. 2007 ob 22.00. Festival Lent, Maribor
  • 30. 05. 2020 ob 23.58. Splet. Ogled predstave na spletu od 30. 5. dalje!