Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

""Tako sam sem tukaj, prijatelj, tako sam!""

Neda R. Bric

Kdor sam do večera potuje skoz svet (Simon Gregorčič)

Kdor sam do večera potuje skoz svet (Simon Gregorčič), 2011

Dokumentarna fikcija

Krstna uprizoritev

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.


trajanje Predstava traja 1 uro in 20 minut in nima odmora.

Igrajo

premiera

15. september 2011, SNG Nova Gorica

o delu

Biografska drama o Goriškem slavčku, ki je pred več kot sto leti hrepenel in svoje srce izlival v pesmi, je zgodba o vzponih in padcih človeka, globoko razmišljujočega in še globlje čutečega do vsega, kar ga obdaja. Življenjska pot pesnika, nenavadno razgibana za katoliškega duhovnika, odseva duh časa, v katerem se rojeva želja po narodni enotnosti in borba za obstanek slovenskega jezika. Gregorčičeva misel o teh velikih vprašanjih je zapisana v številnih narodno buditeljskih pesmih. Dolgoletni boj, ki se je vnel med njegovimi privrženci in zagretimi nasprotniki, je prerasel v skoraj politični obračun med svobodomisleci in tradicionalisti. Napadi na umetnikovo občutljivo srce, sprva tako čisto, odprto in osvobojeno vsake zlonamernosti, so v njem sprožili dvom vase in v svojo umetniško moč. Nenehne ustvarjalne krize in depresije so botrovale vse hujšim težavam z zdravjem, ki jim je na koncu podlegel. Skozi vse to pa kot žarek presevajo neizpolnjena, nikoli pozabljena čustva do dekleta, iz katerih so vzklile najlepše ljubezenske pesmi.

Avtorica besedila in režiserka Neda R. Bric se po Aleksandrinkah in Edi – Zgodba bratov Rusjan v svojem novem delu še tretjič loteva primorske tematike, saj je prepričana, da nam pogled v zgodovino lahko pomaga razumeti in oblikovati našo sedanjost. Gregorčičeva življenjska pot jo vodi k spraševanju o pritisku institucij – najsi bo to cerkev, družina, šola ali država – na človeka. Se jim dandanes še vedno enako uklanja? Je moč z njimi sobivati ali se je nujno proti njim boriti?


Predlog za šolsko ekskurzijo z ogledom predstave



 

v medijih

KRITIKOV POGLED

Sin planin.pod trsom.sam

Uprizoritev s poetičnim naslovom Kdor sam do večera potuje skoz svet sodi v zgodovinsko - mitološki žanr; režiserka in oblikovalka besedila Nela R. Bric se je lotila zgodovinskih imen in dogodkov že prej, z letalcema bratoma Rusjan in aleksandrinkami, temama, ki sta vzporedni in analogni recimo mitu o Dedalu in Ikarju, ali pa Eksodosu, mitu o (delni) narodovi preselitvi in izselitvi zaradi nemogočih razmer. Tudi tokrat je v osredju preverljiva zgodovinska oseba, lik in delo Simona Gregorčiča, ki ga razširi s spekulacijami in nadaljevanjem biografije v času po njegovi smrti. Vse zato, da bi opozorila na tisto, kar je skoraj mitologija, kar je bolj zavezujoče kot zgodovina, namreč delovanje in učinkovanje osebnosti in njenega dela, v tem konkretnem primeru bodrilne in narodobudne poezije, na vzpostavitev nacionalne zavesti; na tisto vlogo, ki jo ima izpostavljen posameznik v času zablokiranega narodovega gibanja in hkratnega pritiska na jezik, ko postane pesnik mesija, nosilec narodove tožbe in obljube lepše prihodnosti, pogosto za ceno lastne izločenosti in osebnostnega poraza. Poznamo kar nekaj literariziranih in filmanih primerov takšnega pristopa; če so tiste o Slavku Grumu bolj iskanje temeljev dramskega ekspresionizma in drama o Klementu Jugu iskanje izvirne, gorniško-filozofske veje domačega eksistencializma, kolaž Kosmačevih proz z izpostavljenim likom rezonerja pa predvsem poklon opusu in nekoliko tudi primorskemu domoljublju in posebnostim, pa smo v zadnjih letih videli nekaj portretnih uprizoritev, ki presprašujejo – da bi potrdile – tisto, kar pogosto imenujemo nacionalni značaj in vlogo pomembnih posameznikov kot njegovih podpornih stebrov pri njegovem oblikovanju. Takšna je drama o zakoncih Vuk s tržaške ulice Rossetti, ki je dobila kar nekaj dramskih obdelav, takšen je Kmeclov 'čitalniški večer' o Vilharju in njegovih enodejankah v službi narodovega preporoda, v prozi poznamo nekaj romansiranih biografij velikih predhodnikov in klasikov, Prešerna, Levstika, Stritarja. V dramatiki je žanr in njegovo učinkovanje še najbližje himničnemu; deluje večinoma nekoliko vzneseno, redko gre za večje preiterpretacije ali polemike z uveljavljenim sprejemom osebnosti, včasih izkoplje kakšno manj prijetno značajsko lastnost, vendar jo opravičuje s širšim zgodovinskim ozadjem, zato deluje vedno tudi občestveno konstitutivno in nastopa v času krize naroda in nacionalnega, notranje ali zunanje ogroženosti.
Neda R. Bric ob dramaturški podpori Martine Mrhar se prikaza Gregorčiča loti tridelno, s tremi igralci v naslovni vlogi, vidimo ga torej v treh različnih življenjskih obdobjih. V prvem prevladuje optimistična čitalniška atmosfera, buditeljstvo narodne zavesti, vse pa je spremljano z zatrto in kasneje na korespondenco obsojeno ljubavno zgodbo z Dragojilo Milek, zaljubljenostjo, tako značilno za duhovniški roman iz časov med obema vojnama – žanr dobiva nove odboje in različice, danes ga nadaljujeta Vinko Ošlak (Hagar) ali Aleš Čar (Igra angelov in netopirjev). Gre za notranjo dramo, za razpetost med duhovnim in telesnim, pritisk ustanove in celibata je nevzdržen. V besedilu Nede R. Bric še podprt z močno in neizprosno materinsko pojavo (njeno grozečo figuro dobro in učinkovito zadene močna in prezentna igra Dušanke Ristić), to je tisti ekstremni pol preveč dobro hoteče cankarjanske matere – to je mati kot postava, mati, ki zahteva in prepoveduje, s tem nadaljevanje in zaostritev zahtev institucije, prav starozavezna v svojem srdu in grožnjah, pošast, ki deluje tudi še iz groba. Sicer pa je mladi Gregorčič, kakor ga odigra Peter Harl, zazrt v svoje pastoralno poslanstvo, ki ga enači z narodobudniškim, pesniško in človeško negotov, v nastopih mehak in ne še do konca oblikovan, pa tudi pritisk telesa in libida, kakor se kaže v stikih z odločno in bolj očitno zaljubljeno Dragojilo (Vesna Vončina ji da precej discipliniranega entuziazma), še ni prevelik, razcep je bolj slutiti.
Več ga je v drugem delu; Blaž Valič pregnete svojega Gregorčiča s premočrtnostjo in vzdraženostjo, tudi telesno oslabelostjo in slutnjo bolezni, ki je zunanji znak njegove bolesti in odpovedi, to je čas zrele teže jezika, telesne ločenosti, tudi nezadovoljstva s službo in njenimi zahtevami, pa prva razočaranja nad kritiko, ki je bila takrat izrazito ideološka, bipolarna, kar so hvalili eni, se je zdelo drugi strani nesprejemljivo ali pohujšljivo, divjal je boj med liberalci in klerikalci, ki ga v odmevih in sledovih na kulturnem parketu opazimo še danes. Časopisi z zapisi za in proti so glavni sogovornik in mesto polemike, Gregorčič se je očitno premalo zavedal, da je objavljanje poezije v takšnih časih izpostavljeno dejanje, premalo je poslušal svojega dobrohotnega, pragmatičnega in sprijaznjenega prijatelja, realističnega Frana Erjavca – stvarno in podporno ga odigra Gorazd Jakomini. Valič Gregorčiča zastavi kot trzavičnega in razrvanega, dejstvo, da se je znašel med mlinskima kamnoma takratne kritike, pa je očitno sprožilo njegovo siceršnjo notranjo negotovost in posebno preobčutljivost, ki se prelije čez v zadnjem delu.
Tretji del uprizoritve je najbolj odrsko učinkovit; tudi zato, ker prejšnjo sladko atmosfero Nadiže in Soče, ki je projicirana na premične praktikable in deluje nekoliko tavtološko, po nepotrebnem psevdorealistično in spominja na idilične kadre iz slovenskega filma iz sedemdesetih – scenografa sta Rene Rusjan in Boštjan Potokar – zamenja abstrakcija, mračna, ekspresionistična, zdaj je pisava in svet iz črk tisto, kjer prebiva Simonovo srce, zdaj so kritike in epigrami tisto, kar zamenja planinski raj in vinograd v deželi rajsko mili. Učinkovit je ta del tudi zaradi izredne, ekspresivne igre Iva Barišiča, to je telo v krču, to je telo, ki je igrača notranjih bojev, spopadov z lastno veličino, to je Gregorčič razpet – v obeh pomenih, križan in gumbno nezapet – vse do končne pomiritve. Blodnje so odrsko učinkovite, hkrati smo proti koncu priče pomiritvi in spravi, skoraj tragični katarzi, ko se pesnik izdivja in za svojo nerealno in celo nekoliko zlo podobo Boga najde drugačno, bolj milo najvišje bitje. Morda je ravno ta metanoja, spreobrnitev in kesanje, besedilno nekoliko slabše pripeljana, odigrana bolj s telesom in glasom kot besedilno podprta.
Gregorčičevo odrsko usodo trikrat prekine projekcija, ki se gleda kot kriminalka; ne zato, ker Matej Puc in Marjuta Slamič ne bi vešče preigravala bratovsko-sestrskega para, on je seveda ustrezno defenziven, samo v kakšnem tiku zaslutimo nelagodje, ona je jezna na ves svet in na kler še prav posebej, upravičeno, vidimo proti koncu; bolj zato, ker filmček odlikuje močan suspenz; najprej je glavno vprašanje, v kakšnem odnosu sta, bivši par?, sorodnika?, potem je glavna uganka, kdo je umirajoča, kdo je ta, ki je ne vidimo in jo potem prepoznamo po Šimnovi verižici z uro s samega začetka uprizoritve. Filmček je učinkovit, tudi dobro in minimalistično posnet, z visoko zastavljeno in izpeljano igro obeh protagonistov. Ta film pa podpira predvsem duhovniško linijo uprizoritve, notranji spopad med telesom in duhom, karkoli že to je, dobi v tem delu svoj skoraj tragični finale; borec proti skušnjavi podleže, plodi otroke naokrog, s tem nekako celo oskruni idealizirano in nekonzumirano obojestransko zaljubljenost z Dragojilo, s tem pa izpade celibat še za stopnjo manj človeški. Res pa s tem razvodeni tisto narodno brambovstvo, katerega steber in temelj Soči kot primorska himna nedvomno predstavlja; tudi sama izvedba pesmi s prekrivajočima se recitatorjema s formalizacijo nekoliko ubije njeno udarnost, njeno militantnost in ekskluzivnost, njeno preroštvo; morda po nepotrebnem, saj je ravno ta mešanica grožnje, melanholije in utopične projekcije tisto občestveno-konstitutivno dejanje, s čimer in za kar je živel in zaradi česar je pred kritiko klonil primorski bard.
Matej Bogataj

Simon Gregorčič, duhovnik, pesnik, moški, človek. Kaj je na prvem mestu? Nedvomno človek z izjemno narodno zavestjo in ljubeznijo v najžlahtnejšem pomenu, je v raziskovanju na vseh ravneh dognala avtorica teksta Neda Rusjan Bric. In to tudi izpričala v napisani drami o goriškem slavčku in njegovi po eni strani tragični, po drugi pa iz širšega zornega kota neizmerno bogati življenjski poti. /…/ Predstava odpira razmerja med institucijo cerkve, poezije, ljubezni, zemlje, družine; pripoveduje o Gregorčičevi življenjski poti, ob tem pa s filmsko uprizoritvijo posega v današnji čas, čas pesnikove vnukinje in vnuka, ki sta bila žrtvi takratnega in morda tudi še današnjega pojmovanja zavezanosti bogu. /…/
Ingrid Kašca Bucik, Radio Slovenija, 16. septembra 2011

Prvo premierno predstavo letošnje sezone v Slovenskem narodnem gledališču v Novi Gorici Kdor sam do večera potuje skoz svet odlikuje estetika, ki prepleta filmsko in gledališko govorico. /…/ Režiserka je ob učiteljici Dragojili, ki jo je kot gostja in v maniri 19. stoletja zadržano odigrala Vesna Vončina, in ob pesnikovem prijatelju Franu Erjavcu, ki ga je z nekaj pristne radoživosti upodobil Gorazd Jakomini, vpeljala pesnikovo mater, ki po moči vloge prekaša ostale. V njej je skoncentrirano vzdušje časa in institucija, ki odreja drugemu, kaj je prav in kaj narobe. In je v bistvu edini protiigralec pesniku, ki se skozi poezijo in trmasto bitko z zemljo osvobaja iz tesnih spon talarja in iz nič manj utesnjujoče ujetosti v lastni značaj. Hladno, racionalno, neprizanesljivo mater je prepričljivo oblikovala Dušanka Ristič. Pesnika so v različnih življenjskih obdobjih odigrali trije igralci. Mladega kaplana je morda nekoliko presramežljivo oblikoval Peter Harl. V obdobju, ko izidejo Poezije, ko pesnik doživlja moralne napade iz cerkvenih vrhov, pa tudi od ljudi, češ da ima po vsej Vipavski dolini nezakonske otroke, in se snov dramatično stopnjuje, je pesnika zanesljivo in dinamično upodobil Blaž Valič. Ko pa je prišel na oder Ivo Barišič odigrat notranjo človeško in moralno bitko Simona Gregorčiča, je iznenada oživel ves oder. Igralec razpolaga z izjemno sugestivno močjo, s katero gledalca priklene nase. /…/ Med odrskimi prizori teče v postavitvi Nede R. Bric fiktivna filmska zgodba. V bolnišnici, kjer umira starka, sedita ženska in duhovnik, brat in sestra. Skozi zelo realistične dialoge počasi, s stopnjevanjem napetosti, s silovitimi napadi ženske na hipokrizijo in hinavščino cerkvene institucije (svojemu bratu duhovniku nikakor ne more oprostiti tega, da se je zavezal »cerkveni bratovščini«), izvemo, da sta sestra in brat pravzaprav vnuka župnika. Ženska imena ne razkrije, a ga niti ni treba. V vlogah sta bila izjemna Marjuta Slamič in kot gost Matej Puc.
Majda Suša, Primorske novice, 17. septembra 2011

/…/ Gregorčičevo uporništvo primorskega domoljuba in prostodušnega pesnika nam avtorica prikaže v treh starostnih obdobjih s tremi protagonisti (z naivno entuziastičnim in prostodušno mladostnim Petrom Harlom, zrelo samozavestnim in vztrajnim Blažem Valičem ter s starčevsko razočaranim in vse bolj od lastnih spominov in prividov preganjanim Ivom Barišičem). Del njegove trpke in družbeno subverzivne življenjske zgodbe o neuresničeni ljubezni in življenjski harmoniji v dogajanje prinaša učiteljica Dragojila Milek (v vdano trpni interpretaciji Vesne Vončina), del zgodbe o dragocenem zvestem literarnem in človeškem prijateljstvu vsem zadrtostim in sovražnostim navkljub Fran Erjavec (v dobrodušni interpretaciji Gorazda Jakominija) in najbolj mučni del o težkem bremenu in neprebojnem oklepu patriarhalne krščanske družinske tradicije Simonova mati (v zadržano nepopustljivi interpretaciji Dušanke Ristič). Videti je, da se je zdel intimni poraz, ki ga je samosvoj in uporniški Gregorčič doživel v spopadu z družbenim okoljem svojega časa, čeravno ga je njegova poezija povzdignila v trajni mit »goriškega slavčka«, nekaj preveč dokončnega in morda tudi vsaj navidezno oddaljenega od današnjih razmer. Zato je avtorica v dogajanje vpletla še filmsko zgodbo o današnjem bratu in sestri (Matej Puc in Marjuta Slamič), njuni noni na smrtni postelji in že zdavnaj umrli materi, ki na svoj način v naš čas oživlja tragično zgodbo o »pregrešni ljubezni« nekega duhovnika, o zatajenem in zavrženem plodu take ljubezni, katerega nasledek je navsezadnje trpko samotno in zagrenjeno samorastništvo obeh zrelih sorodnikov, ki vsak zase životarita; brat Branko v božji službi, sestra Mihaela pa v najgloblji nejeveri do vere in Cerkve. K tekoči in smiselno razčlenjeni uprizoritvi, ki je nekatere besedilne slabosti in vrzeli ustrezno zapolnila in nadgradila, so poleg režiserke Nede R. Bric in dramaturginje Martine Mrhar prispevali scenografa Rene Rusjan in Boštjan Potokar, kostumografinja Tanja Zorn Grželj, lektor Srečko Fišer in skladatelj Aldo Kumar. Prazno prizorišče s petimi pokončnimi in premičnimi geometrijskimi telesi so s projekcijami scenskih videov in filma obogatili avtorica Polona Zupan s filmsko ekipo, avtor videoanimacije Matic Leban in avtor posnetkov Soče Marko Krašovec.
Slavko Pezdir, Delo, 19. septembra 2011

/…/ Avtorica in režiserka Neda R. Bric je postavila na oder Simona Gregorčiča, goriškega slavčka, primorsko pesniško ikono na način, da ga introspekcijsko goli do skrajnih meja, mu odvzema avreolo svetniškosti in mita, pesnika iz Vrsna pri Kobaridu (za neuke: rojen leta 1844, umrl pa leta 1906) počlovečuje in s tem postavlja na raven vsakega človeka, ki nosi v sebi erotični dinamit, slabosti, intelektualni dvom, poklicno skepso, konfliktualen odnos z materjo, družbo, institucijami (v tem primeru hierarhijo klera), človeka, ki išče svojo podobo in želi sozvočje z lastnim jazom, kar pa je seveda zaradi spleta okoliščin in raznih elementov skorajda nedosegljivo. V scenski in zapisani teksturi s pomenljivim naslovom Kdor sam do večera potuje skozi svet (in semantično ilustrativnim podnaslovkom – Tako sam sem tukaj, prijatelj, tako sam!) kaže Simon Gregorčič obraz, ki ni ravno najbolj prisoten v ljudskem in celo literarnozgodovinskem spominu. Nedi R. Bric je uspelo biografsko zaledje in faktografijo nadgraditi z veščim dramatično-dramaturškim stopnjevanjem podobe pesnika, ki se iz idiličnosti seli v pravo eksistencialno muko. Postavitev se poslužuje multimedialnosti, da bi čim bolj nazorno in čisto tematizirala protislovja, ostre robove in dileme, ki jih konec koncev v tem primeru zaobjema duhovniški poklic, in v relaciji z njim teološka vprašanja, najbolj vidna v filmskem insertu, ki ga oblikujeta Marjuta Slamič in Matej Puc. /…/ Ob citatih iz Gregorčičevih poezij in pisem, ki nam kažejo drugačno, novo zaledje njihove geneze in branja, je nastala predstava z močnimi glasbenimi poudarki (Aldo Kumar) in video sceno (Polona Zupan), ki bo najbrž koga vrgla s tečaja v smislu tradicionalnega pogleda na Simona Gregorčiča. Meni pa se zdi, da odpira pogled v avtentično, čeprav radikalno videnje eksistence pesnika, ki je silovito zaznamoval primorski prostor. In nenazadnje postavlja pred nas izziv in vprašanje: ali je opravičljivo, da se človek v svojem življenju odpove prvobitnim čustvom, ljubezni in s tem samemu sebi?
Marij Čuk, Primorski dnevnik, 19. septembra 2011

Neda R. Bric v svoji tretji samostojni režiji, ki rekonstruira zgodbo Simona Gregorčiča, uprizori material (pesmi in pisma), katerega gledališka mikavnost ni samoumevna – vendar si avtorica privošči manjši fiktivni drobec, ki strukturirano, urejeno in po vsej sili tudi suhoparno biografijo temeljito preobrne in postavi v docela drugo luč. /…/ Kot govorijo dejstva, v Gregorčičevem odzivu ni bilo subverzivne čezmernosti, odreagiral je trpno in se ni uprl zamreženosti v kalupe, poslanstva, imperative (delovati narodno mobilizacijsko v neposredni bližini romanskega elementa), le umaknil se je na Gradišče, kjer je pasivno poražen kupil posest in obdeloval zemljo. Dodatek svobodno asociativne, celo rahlo rumeno obarvane fikcije, ki jo predstava nakaže kot enega od možnih scenarijev, pa pred nami vzpostavi domnevo vitalističnega Gregorčiča. Predstava tako ni didaktična žaloigra o odpovedovanju, ne epitaf, ki bi izstopil iz sfere umetnosti. Invencija predstave je v kombinatoriki strukture, ki že vizualno poišče drug stil in (ob pomoči dolge vrste sodelavcev) združi dva medija, s tem pa tematizira pojem osebne sreče, potlačenih razmerij, nezmožnosti razumevanja in časa prav skozi umiritveni učinek filmske naracije, katere čari danes v objektivnem smislu obvozijo gledališko podobo. »Mitološki« profil pesniškega tenkočutneža zanima predstavo manj kot, recimo temu, Gregorčič za današnjo rabo, z vsemi vprašanji in razmislekom, ki ga razpre, če njegovo zgodbo rahlo prikrojimo. In prav v fiktivnem dopisu, ki ni falsifikat, le nakazanje možnosti, kaj je mogoče danes početi z zgodovino, je ključ učinka Nede R. Bric. Natanko zato kompaktnost tega svojevrstnega poskusa kljub nihanju pritegne bolj, kot se to običajno pričakuje od dokumentarne biografije. Rekonstruirana zgodba Simona Gregorčiča, kot jo je v spoju dveh medijev zasnovala in zrežirala Neda R. Bric, ponuja tudi izzivalen fiktivni dopis, ki predstavo dvigne onkraj suhoparne biografske žaloigre ali epitafa.
Primož Jesenko, Dnevnik, 22. septembra 2011

nagrade

  • Neda R. Bric - Primorska gledališka nagrada tantandruj za gledališki dosežek za avtorski projekt, Nova Gorica, 2012

 

  • Ivo Barišič - Primorska gledališka nagrada tantadruj za igralski dosežek, med drugim tudi za vlogo Simona Gregorčiča v Kdor sam do večera potuje skoz svet (Simon Gregorčič), Nova Gorica, 2012

 

  • Neda R. Bric - Nagrada Franceta Bevka za izjemno režisersko stvaritev goriške trilogije, med drugim tudi za predstavo Kdor sam do večera potuje skoz svet (Simon Gregorčič), MO Nova Gorica, 2013

festivali in gostovanja v tujini

42. teden slovenske drame, Kranj, 2012
47. festival Borštnikovo srečanje, Maribor, 2012



Komentarji
SNG Nova Gorica spodbuja razpravo uporabnikov o predstavah in o objavljeni vsebini na spletnih podstraneh predstav. Uporabnike pozivamo, da se pri komentiranju držite teme in upoštevate pravila govornega bontona. Tudi ostro kritiko ali nestrinjanje s posameznimi mnenji je mogoče izraziti brez osebnih napadov in žalitev. Neprimerne in žaljive vsebine bodo odstranjene.

Želim oddati komentar

Prikaži celoten spored za predstavo

  • 14. 09. 2011 ob 20.00. SNG Nova Gorica. Za Abonma sreda, Konto in Izven.
  • 15. 09. 2011 ob 20.00. SNG Nova Gorica. PREMIERA. Za Abonma premiera in Izven.
  • 16. 09. 2011 ob 20.00. SNG Nova Gorica. Za Abonma petek, Konto in Izven.
  • 17. 09. 2011 ob 20.00. SNG Nova Gorica. Za Abonma sobota, Konto in Izven.
  • 22. 09. 2011 ob 11.00. SNG Nova Gorica. Za Šolo.
  • 22. 09. 2011 ob 20.00. SNG Nova Gorica. Za Abonma četrtek, Konto in Izven.
  • 30. 09. 2011 ob 20.00. SNG Nova Gorica. Za Abonma 1A, Konto in Izven. ODPADE zaradi bolezni v ansamblu!
  • 14. 10. 2011 ob 11.00. SNG Nova Gorica. Za Šolo.
  • 15. 10. 2011 ob 20.00. SNG Nova Gorica. PRIMORSKA TRILOGIJA NEDE R. BRIC. Za Abonma sobota A, konto in Izven. Po predstavi pogovor z Nedo R. Bric, vodi ga Ingrid Kašca Bucik. OB NAKUPU VSTOPNIC ZA DVE PREDSTAVI IZ TRILOGIJE VAM TRETJO PODARIMO!
  • 26. 10. 2011 ob 11.00. SNG Nova Gorica. Za Šolo.
  • 10. 11. 2011 ob 11.00. SNG Nova Gorica. Za Šolo.
  • 10. 11. 2011 ob 20.00. SNG Nova Gorica. Za Študentski abonma, konto in Izven.
  • 06. 12. 2011 ob 11.00. SNG Nova Gorica, veliki oder. Za Šolo.
  • 07. 12. 2011 ob 18.00. SNG Nova Gorica, veliki oder. Za Abonma konto in Izven. Za skupine nad 20 oseb 20% popusta.
  • 19. 12. 2011 ob 20.00. Kino gledališče Tolmin
  • 06. 01. 2012 ob 20.00. SNG Nova Gorica, veliki oder. Za Abonma 1A, konto in Izven.
  • 19. 01. 2012 ob 11.00. SNG Nova Gorica, veliki oder. Za Šolo.
  • 15. 02. 2012 ob 12.15. SNG Nova Gorica, veliki oder. Za Šolo.
  • 08. 03. 2012 ob 18.00. SNG Nova Gorica, veliki oder. Za Abonma konto in Izven.
  • 27. 03. 2012 ob 20.00. 42. teden slovenske drame, Prešernovo gledališče Kranj
  • 02. 04. 2012 ob 11.00. SNG Nova Gorica, veliki oder. Za Šolo.
  • 19. 05. 2012 ob 19.30. SNG Drama Ljubljana
  • 21. 05. 2012 ob 12.00. SNG Drama Ljubljana
  • 18. 10. 2012 ob 18.00. 47. Festival Borštnikovo srečanje. SNG Maribor
  • 07. 11. 2012 ob 20.00. Gledališče Koper
  • 08. 11. 2012 ob 20.00. Gledališče Koper
  • 09. 11. 2012 ob 20.00. Gledališče Koper
  • 10. 11. 2012 ob 20.00. Gledališče Koper
  • 05. 02. 2013 ob 11.00. SNG Nova Gorica, veliki oder. Za Šolo.
  • 06. 02. 2013 ob 20.30. Slovensko stalno gledališče Trst
  • 11. 02. 2013 ob 20.00. Kulturni center Janeza Trdine Novo mesto
  • 12. 02. 2013 ob 20.00. Kulturni center Janeza Trdine Novo mesto
  • 12. 02. 2013 ob 11.00. Kulturni center Janeza Trdine Novo mesto
  • 13. 02. 2013 ob 11.00. Kulturni center Janeza Trdine Novo mesto
  • 08. 04. 2013 ob 20.00. Gledališče Koper
  • 24. 02. 2014 ob 20.00. SNG Nova Gorica, veliki oder. Za abonma Konto in Izven.
  • 25. 02. 2014 ob 11.00. SNG Nova Gorica, veliki oder. Za Šolo.