Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Jean-Baptiste Poquelin Molière

Don Juan ali Kamnita gostija

Dom Juan ou le Festin de pierre

2003

Tragikomična podoba neustavljive strasti, ki osrečuje in pogublja ter osvobaja le takrat, ko najbolj zasužnjuje

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

tehnika

  • Inspicient
    Simon Kovačič
  • Tonski mojster
    Stojan Nemec
  • Šepetalka
    Katja Robič

Igrajo

premiera

24. april 2003

o delu

To je grozljiva zgodba o preganjanju, zakaj Dom Juana preganjajo vsi, on sam pa nori iz kraja v kraj in v svojem programu, ki je program skrajnega hudodelstva, ne najde nobene utehe. Goni ga po svetu podoben brezupen nemir, kakršen je gnal Kajna in kakršen je gnal Pilata … In kakšen je ta človek? /…/
Sganarel je zaslutil, da je nemogoče napraviti portret Dom Juana. Zaslutil je, da bi bilo potrebno uporabiti drugačne poteze s čopičem, če bi hoteli vsaj približno označiti širino in globino te pošastne osebnosti, ki jo Sganarel globoko zasramuje, pa je vendar nanjo privezan s čudnimi vezmi, ki jih sam ne razume in ki so še najbolj podobne magnetizmu zla.
Če bi slikali portret Dom Juana, kakršnega nam je pokazal Molière, bi se kmalu začudili ob ugotovitvi, da je ta hudobni človek, o katerem pravi Sganarel, da je najhujši zločinec, kar jih je zemlja nosila, da je blaznež, da je pes, da je volkodlak in da je brezbožnik … izredno privlačen človek. Lep je eleganten, bistroumen, očarljiv. Od časa do časa pokaže izjemno plemenite lastnosti: junaštvo in humanizem, smisel za iz iskateljstvo in tveganje. V njem lahko zasledimo nekakšne zanimive poteze moderne senzibilnosti, kakršne zlepa ne najdemo v kakšnem liku literature XVII. stoletja. Niti njegova najhujša zla dejanja niso odvratna, vsako ima nekakšno posebno privlačnost, ki je privlačnost zla.

Jože Javoršek, Esej o Molièru

 

Zgodovinski lik don Juana se je v literaturi pojavil okrog leta 1620, ko so v Španiji prvič uprizorili igro meniha Gabriela Telleza, imenovanega Tirso de Molina (1571 do 1648), El Burlador de Sevilla y Convidado de Piedra (Seviljski posmehljivec in kamniti gost). Po Gregoriu Maraňonu je dvojni motiv tega dela - motiv zapeljivca in razuzdanca, posmehujočega se prikazni moža, ki ga je bil ubil - pripadal že poljudni španski mitologiji. Z druge strani pa je res, da je živel Juan Tenorio (to je ime Molinovega junaka) ali celo več don Juanov, med katerimi je najbolj slovel ljubljenec Petra I. Groznega, kastiljskega kralja, in da je špansko gledališče že pred Burladorjem imelo več likov razbrzdane gospode, ki so nemara navdihnili tudi Molino. Obstajale so tudi romance, brezimne pesnitve, še pred Molinovim delom; v njih ne nastopajo samo galantni in cinični zapeljivci, marveč tudi osebnost kipa, mrtveca, ki terja od svojega morilca račun (to situacijo najdemo posebno v igri Lope de Vega Dineros son calidad). Pravi model Tirsa de Molina je bil - zmerom po Maraňonu - neki vojvoda villamedianski, znan razvratnež svojega časa. Bolj zanimivo je to, da je nekaj dvajset let po nastanku Burladorja, ko je imela igra na Španskem še zmeraj veliko uspeha, neki seviljski mladenič pod vtisom igre postal don Juan in se docela istil s pravim don Juanom, tako da ju ljudje4 niso več razločevali. Ime tega mladeniča je bilo don Miguel de Leca y Colona y Manara y Vicentelo: to je Miguel Manara Miloczeve sloveče igre. Težko je z gotovostjo trditi, da je Molière poznal Molinovo delo, ko je okrog leta 1665 napisal svojo igro Don Juan ali Kamnita gostija. Pravijo, da ga ni poznal. Vsekakor pa je presenetljivo, da se neka epizoda Burladorja (don Juanov brodolom in njegova rešitev po ribičih) najde tudi pri Molièru, medtem ko je pri »obdelovalcih« Moline, pri Italijanih Cicogniniju in Gilibertu, pri Francozih Dorimonu in Villiersu, ki jih imajo za prave navdihovalce Dona Juana, nikjer ni.

Odlomek iz Nove enciklopedije seksologije, Nolit, Beograd 1974

v medijih

MOLIÈROV DON JUAN V TAUFERJEVI REŽIJI NOVOST IN IZZIV

Don Juan ali gledališki esej o hinavščini, sprenevedanju, oportunizmu in laži v sodobnem svetu, v času, ki ga živimo, v človeku. Nova drzna postavitev Molièrovega temeljnega dela je v Primorskem dramskem gledališču prvenstveno izčiščevala osrednjo filozofsko vsebinsko ost in se v zamisli režiserja Vita Tauferja manj ukvarjala z »osvajalskimi« čari sedaj že mitološke in mitotvorne osebnosti.
Taufer se je odločil za sodobno branje Molièra, scensko, kostumsko, govorno premaknil prvotni tloris 350 let naprej (prva uprizoritev Don Juana je bila leta 1665), pri tem izločil vse tiste elemente, ki bi lahko s svojim vejevjem zakrivali osnovno povednost in prepričanje. Nastala je s tem predstava, ki posega zdaj v nadrealistično kroglo, v nekakšen Dalijev slikarski svet, ki ponazarja lahkotnost in igro (ogromni teniški loparji), zdaj v monumentalnost (dolgi ostri meči kot stebri), inscenacija se je ves dolgi triurni čas dogajala na odprtem, v temnejšo senco ovitem odru, pri čemer je izrabljala ves prostor, tako v horizontali kot v vertikali, olupljena domala vsakršnih scenskih elementov. V ozadju velik keramični čajnik, ki se spremeni v svetilnik na bregu prostranega morja, stola in miza in klopica za kesanje. In potem vseskozi tobačni dim, ki so ga domala vsi nastopajoči puhali, je zarisoval meglice, kot da si je vzel Taufer za izhodišče Sganarelovo uvodno besedo: »Naj Aristotel in vsa filozofija z njim govori, kar hoče, čez tobak ga ni; to je strast plemenitih ljudi in kdor živi brez tobaka, ni vreden življenja.«
Ta očesna podoba ogromne prostornine je lepo udarjala povedne elemente in osrednjo arijo novogoriškega Don Juana. Gre za negacijo vsega: metafizike, filozofije, boga, ljubezni. Šlo je za poglabljanje diabolično votlega, v katerem ni prostora za čustvo, marveč le za hlinjenje in preoblačenje človeškega za dosego fizičnih in psiholoških uživaških ciljev. Zato je uprizoritev zastrašujoča podoba našega sveta, soočenje s praznino in hladom. Don Juana v ničemer ni mogoče primerjati s Casanovo, v mnogočem s Faustom. In s temo in s kamnom.
Radoš Bolčina je v naslovni vlogi vlekel niti predstave z izrazito sodobnimi, v filmsko zvezdništvo obrnjenimi potezami. Smotrno je stopnjeval lok svoje notranje razuzdanosti, ga razpotegnil od uživaške osvajalske razposajenosti do srhljive mefistovske izprijenosti, potenciral negacije moralnih čeri in se začel spopadati z bogom in božjim, vso zbranost osredotočal potem v izziv z nebesi, brez vsakršnega dvoma, premočrtno, kot da bi hotel dokazati svojo premoč nad nevidnimi silami, nad duhovi in strahovi. Njegov Don Juan je izklesan iz enega samega kosa, v njegovem svetu ni prostora za dvom, prihodnost je le v iskanju še večjih izzivov, ki segajo v metafizičnost in njeno popolno odklanjanje. Skrajno stopnjo tega pohoda doseže v končnem monologu, ki ga ne namenja Sganarelu oziroma odru, marveč občinstvu v dvorani. Njegova protiutež je Sganarel, ki ga je Primož Pirnat upodobil z vsemi dvomi, ki ga spremljajo pri služenju svojemu gospodarju Don Juanu. Svojo blago upornost razuzdanemu svetohlinstvu kaže z opomini, da nekatere skrivnostne sile vendarle obstajajo in da »grešnika« doleti kazen. Vendar je pri svojem prepričevalskem početju in moralni naravnanosti brez moči, kdaj pa kdaj zgrožen, a konec koncev na milost in nemilost prepuščen Don Juanovi volji. Tudi sam mora hliniti predanost. Bolčinova in Pirnatova interpretacija sta se dopolnjevali in izrisali slog, ki je daleč od klasičnega pogleda na Molièrovega »junaka« in v tem smislu predstavlja novogoriška uprizoritev neobičajno novost in izziv, čemur so sledili še ostali interpreti, z večjimi deleži Helena Peršuh, Milan Vodopivec, Ana Facchini in Iztok Mlakar, kot še drugi oblikovalci manjših posegov. Predstava ima resda več zastojev v ritmu, a je po svojem konceptu in izvedbi močno izpostavljena in radikalizira pogled na to klasično delo svetovne dramatike.
Marij Čuk, Primorski dnevnik, 30. 4. 2003

nagrade

  • Radoš Bolčina - nagrada Prešernovega sklada, med drugim tudi za vlogo Don Juana v uprizoritvi Don Juan ali Kamnita gostija, 2004

tehnične opombe

* Kostuma za Elviro je zasnoval Borut Šulin.
** Tudi avtor izbora glasbe iz zgodnjega baroka.

Tehnični vodja Andrej Kovačič; rekviziterja Aftero Kobal in Jožko Markič; odrski mojster Staško Marinič; vrviščarja Damir Ipavec in Ambrož Jakopič; odrski delavci Damijan
Klanjšček, Jure Modic, Dean Petrovič in Dominik Špacapan; lučna mojstra Renato Stergulc in Marko Polanc; vodja frizersko-lasuljarske delavnice Maura Delpin; frizerka in lasuljarka Anka Strosar; garderoberke Mojca Makarovič (vodja), Jana Jakopič in Slavica Ličen; šivilje Nevenka Tomašević (vodja), Marinka Colja in Tatjana Kolenc; mizarji Boris Marc (vodja), Darko Fišer in Ivan Ipavec. Scenski slikar Iztok Bobič.

Glasbo so posneli v studiu Fake.

Prikaži celoten spored za predstavo

  • 19. 02. 2021 ob 23.00. Splet. Arhivski posnetek na ogled od 19. 2. dalje