Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Branislav Nušić

Pokojnik

Komedija v treh dejanjih

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

tehnika

  • Vodja predstave
    Ivo Barišič
  • Tehnični vodja
    Milena Kumar

Igrajo

premiera

05. november 1971

v medijih

ZMAGOSLAVJE V STISKI
Nušić v Primorskem dramskem gledališču


Ko govorimo o Nušiću se precej začnemo spraševati, kakšno pot bodo gledališki ustvarjalci ubrali, ali tesno prižeto ob steno avtorjeve avtohtonosti ali v preneseni, povsod veljavnostni lestvici nekih gledališko-moralitetnih meril, ki lahko različno delujejo na avditorij; ta druga različica mora seveda vsebovati vse tiste prvine, ki so značilne za resnično dobre, vrhunske komedije.
»Pokojnik«, ki smo ga gledali na novogoriškem odru, je bil prikazan v tej drugi obliki in ga gre jemati skozi ta profil.
Če lahko govorimo o uspehu PDG, je treba najprej omeniti režiserjev koncept, ki je – razpet med možnostmi in zmožnostmi – skušal dati Nušićevi komediji sodobno oblikovani kontekst, ne da bi pri tem okrnil osnovne avtorjeve karakteristike – smeh. Smeh treh zakonitosti. Režiser je s tem podstatom storil nemajhno uslugo programski politiki PDG, ki teži k ravnovesju predstav in izraznih možnosti.
Bili smo namreč priča več takim poskusom. Pred nedavnim, na primer, so v najprominentnejši naši ustanovi, v ljubljanski Drami, poskusili z »Žalujočimi ostalimi« istega avtorja, niso pa mogli veliko več od bledega kompromisa, ki ni nikoli dosegel diapazona čistosti med namenskostjo in realizacijo, in to kljub imenitnemu igralskemu deležu.
Režiser novogoriške predstave Povše se je torej odločil za drznejši poskus: igralci smo mu služili za nekako marionetno predstavo, katere izpeljava bi tako zadovoljila Nušića samega kot vse tiste, ki si ne morejo avtorja predstavljati drugače kot dobesedno prenešenega na nam dosegljive deske. Igralci-marionete so tako postali nosilci avtorjevih moralnih zaključkov in pa odraz našega okolja.
Povše je znal s pomočjo marionetnega igralstva izluščiti trenutke življenjske spačenosti, znal je istočasno zakliniti enakovredni ril odsevanja, vse skupaj pa strniti v verjetnostno lahkotno – zato pa vredno umetniško podobo. Pri tem dosežku nikakor ne moremo govoriti o golem artizmu, nasprotno, dozdevni artizem je bil uokvirjen v magnetni pulz sodobnega prispodabljanja, njegove marionete pa so mu odmerjale ritem in ga zalagale z izdelanimi poantami. Resnično dobra predstava, ki pa bo ostala le, če se bodo igralci še naprej zavedali, da so v službi tehtno odmerjenih jim nalog.
Nušićev »Pokojnik« je zgrajen sintetično in namensko. Je igra nesporazuma okrog katerega plete mrežo koristoljubja cel kup ljudi. Ti povsem naivno izrabljajo izginotje bogatega in učenega Pavla Marića, ki pa se v skrajno nepravem trenutku spet pojavi. Senzacija, ogorčenje in strah zaradi te »vrnitve iz groba« so tolikšne, da stresejo v temelju novi zakon njegove »vdove« Rine, spravijo v obup edinega pokojnikovega dediča Spasojo Blagojevića, poroko hčerke le-tega z lažnim univerzitetnim profesorjem Ljubomirjem Protićem ter prinese precejšnjega dobička t. i. parazitoma Miletu in Djakoviću, predvsem pa grozi z bankrotom delniški družbi »Ilirija«, okrog katere tkejo koristoljubnost vse naštete »osebnosti«.
Z zvezami in primitivno logiko, ki se pa lahko uveljavi v ustreznem okolju, se z vso silo zoperstavlja vzpostavitvi legalnosti lisjak Spasojević, ki bi pa po vsej verjetnosti propadel, če se ne bi »pokojnik« Pavle Marić osupljivo odločil za alienacijo; odpotuje, ker ga je postalo sram poniglave druščine, ki ji je bil nekoč vzor.
Ob zaključku se težko odločimo za odklon nasprotujočih si stališč, ker ne poznamo po eni strani moči te mafije, po drugi pa ostanejo zagrenjeni zaradi odločitve glavnega junaka, ki je sad njegove dozdevne neodpornosti. Komedija, ki sili k razmišljanju, toda zaradi režiserjevega koncepta, vedra in hudomušna.
Igralska zasedba je številčno močna. Nekatere vloge so bile pravi dosežki, drugi so se znali podrediti konceptu in so znatno pripomogli k uglajenosti predstave. Posebej velja omeniti Staneta Lebana, Matjaža Turka ter Jerico Mrzelovo. Stane Leban (Spasoje Blagojević) je znal poustvariti in biti odziven na ves mozaični svet, ki ga obkroža in katerega sam je gibalo. Lebanova mimika je izvrstna, zunanjost ustrezna domenku z režiserjem, igra dinamična in lahkotna – to je vse dotlej, ko ostane Leban v pritišanem pogovornem slogu. Lahko bi bila izpeljava vloge odlična, če ne bi motil Lebanov govorni organ, ko igralec preide od časa do časa v nekontrolirano hreščavost v pojačanih in močnih tonih; prehodi med temi so nekoliko forsirani. Matjaž Turk (Pavle Marić) je bil prava pojava dozdevnega pokojnika, nekoliko eteričen, s pravo mero komičnosti in poantiranja, z žlahtno dikcijo. Z dovolj napeto igro je poustvaril »suspense«, ki ga je prenašal na avditorij vse do nezaslutenega zaključka. Jerica Mrzelova (Rina) je ponovno pokazala pravilen odnos do tovrstnih vlog; zna biti prefinjena, obvladati oder, v razburljivih prizorih zna ohraniti Rinino dostojnost, ki ji jo je določil režiser. Njeno občasno zapadanje v preživahno mladostnost je združljivo z realnostjo predstave. Rajko Stupar (Milan Novaković) kot gost, Iztok Jereb (Ljubomir Protić) ter Ernest Zega (Anta) so brez večjih pripomb lepo izoblikovali narodne koristolovce ter ustrezno uokvirili mafijski klan. Ljubka in lahkotna je bila Teja Glažarjeva v vlogi Vukice. Karikaturne vloge Mladena Djakovića, Mileta Adolfa Schwarza ter – delno – detektiva so korektno in prizadevno tolmačili Sergej Ferrari, Ivo Barišič, Stojan Colja in Feri Camplin. Gospod Djurić je bil domena Janeza Lavriha. Reči moram, da je svet »ministrov« predstavil malce lahkotno, prelahkotno. Je morda režija usekala mimo? Poglavje zase je bila Dragica Kokot-Šolarjeva v vlogi stare device Agnije. Prizadevna storitev, vendar bi bila za spoznanje lahko bolj karikirana. Služkinji sta marionetni vlogi, ki sta ju rešili Metka Ferrarijeva in Berta Ukmarjeva.
Scena Janeza Lenassija je bila na robu pravljičnosti, kar je predstavi pomagalo do uresničitve režijske zamisli, naravnost sijajni pa so bili kostumi Anje Dolenčeve. Težko bi bilo dobiti boljšo kostumsko izostrenost in ubranost hkrati. Predstava je po zaslugi tehničnega osebja potekala brezhibno.
Kljub občasnim finančnim in siceršnjim težavam je PDG s »Pokojnikom« doseglo pravo zmagoslavje.
Aleksij Pregarc, Primorske novice, 12. 11. 1971.

tehnične opombe

Umetniški vodja Jože Babič; razsvetljava Peter Božič; odrski mojster Ludvik Hvala; garderoba Ida Bremec.
Kostumi in scena so bili izdelani v delavnicah PDG.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.